Je Žižek v resnici evalvator?
Vprašanje se lahko zdi skoraj nesmiselno. Žižek je vendar eden najbolj prepoznavnih sodobnih filozofov; njegovo delo se neposredno navezuje na Hegla, Marxa, Lacana, Schellinga in številne druge velike filozofske tradicije. Toda prav zato je vprašanje zanimivo. Kaj če del tega, kar pri Žižku prepoznavamo kot filozofijo, bolje razumemo kot nekaj drugega — kot posebno obliko evalvacijskega mišljenja? Velik del njegovega dela je sestavljen iz nenehnega presojanja: preverjanja, kaj neka ideja omogoča, česa ne vidi, kaj izključuje, kaj predpostavlja in kakšne posledice ima, če jo vzamemo zares.
To pa je že zelo blizu evalvaciji.
Evalvacije tukaj ne smemo razumeti v njenem najbolj ustaljenem tehnokratskem pomenu. To ni samo merjenje uspešnosti političnih programov, primerjanje rezultatov s cilji ali preverjanje, ali je neka politika učinkovita. V širšem smislu je evalvacija način mišljenja, ki nastopi takrat, ko je treba presojati med možnostmi, katerih vrednosti ni mogoče določiti z enim samim vnaprej danim merilom. Evalvacija se začne tam, kjer samo opisovanje dejstev ni več dovolj in kjer tudi odgovor na vprašanje, kaj je res ali kaj je modro, še ne pove, kako naj med konkurenčnimi možnostmi presojamo. Gre za vrsto mišljenja, ki jo izvaja zdravnik, ko presoja, ali je zdravljenje upravičeno ob nepopolnih dokazih, ali sodnik, ko presoja, ali precedens še vedno ustreza novemu primeru. Enako zahteva presoja med političnimi zahtevami po večji enakosti in večji individualni svobodi, kjer nobeno posamezno načelo in nobeno golo dejstvo ne moreta sama določiti, katera politična možnost je upravičena.
Prav tukaj postane pomembna Wallersteinova ideja o obstoju ‘tretje kulture’ spoznavanja sveta med znanostjo in filozofijo: znanost se ukvarja z iskanjem resnice o empiričnem svetu, filozofija pa z vprašanji smisla. Tretja kultura pa odpira prostor za način mišljenja, ki ni preprosto nadaljevanje ene ali druge strani, ampak premošča med dejstvi in vrednotami in tako ustvarja možnost veliko bolj celostnega razumevanja sveta.
Evalvacija ne prevzame vloge znanosti ali filozofije. Znanost lahko pokaže, kaj se je zgodilo in pod kakšnimi pogoji. Filozofija vpraša, kaj to pomeni? Evalvacija pa mora odgovoriti na bolj zagatno vprašanje: kaj storiti, ko imamo več relevantnih, vendar med seboj nepopolnoma združljivih razlogov za različno razumevanje stvari? To so vprašanja, ki jih znanost in filozofija proizvedeta, ne moreta pa nanje odgovoriti operativno.
Evalvator v svoji presoji upošteva zgolj dejstva, vendar ne uporabi vnaprej določenega moralnega načela. Presojati mora odnose med možnostmi, njihovimi predpostavkami, posledicami, omejitvami in izključitvami.
Če Žižka pogledamo s tega vidika, postane njegova filozofska praksa nenadoma precej drugačna.
Žižek ne sprejme politične ali filozofske pozicije samo na podlagi tega, kar ta pozicija sama o sebi trdi. Zanima ga, kaj mora neka pozicija izključiti, da lahko postane videti konsistentna; kateri antagonizem skriva njena navidezna stabilnost; kaj neka ideologija ne more videti o sebi. Zanima ga razlika med tem, kar neka institucija ali politični projekt pravi, da počne, in tem, kar mora dejansko predpostaviti, da lahko deluje. Ko obravnava liberalizem, konservativizem, komunizem, nacionalizem, demokracijo ali katerokoli drugo politično pozicijo, ga praviloma ne zanima samo, ali je ta pozicija empirično pravilna. Zanima ga njena notranja cena. Kaj mora potisniti na stran? Katero protislovje mora prikriti? Kateri element lastne realnosti mora izključiti, da bi lahko ohranila predstavo o sebi?
Get Bojan Radej’s stories in your inbox
Join Medium for free to get updates from this writer.
To so izrazito evalvacijska vprašanja. Njegova filozofija se približa evalvaciji, ko ugotovi, da je določeno stališče mogoče presojati glede na to, kako organizira tisto, česar ne more v celoti vključiti vase.
Posebne zasluge za njegovo evalvacijsko naravo ima navezava na Lacanovo psihoanalizo. Njegov pogled na politiko temelji na psihoanalitičnem razumevanju političnega subjekta kot bitja, katerega delovanje je vedno prepleteno z nezavednimi strukturami. Psihoanaliza ne poskuša zgolj opisati subjekta, temveč interpretira njegove fantazije, identifikacije, simptome in nezavedne določitve ter ponovno presoja način, kako skozi njih organizira svojo realnost. Ključno vprašanje tako ni le: kaj subjekt misli?, temveč tudi: česa ne more videti, da lahko misli in deluje na ta način? V tem smislu psihoanaliza ni več izključno filozofska, temveč tudi evalvacijska disciplina. Klinična psihoanaliza opravi svoje delo znotraj specifičnega terapevtskega odnosa in z namenom transformacije subjektovega odnosa do lastnih določitev; evalvacija v širšem smislu pa to logiko uveljavi na presojo različnih načinov organiziranja realnosti in delovanja, zlasti tam, kjer ni na voljo zunanje normativne osnove za enolično ugotavljanje, kaj je res, prav in dobro. Žižek to psihoanalitično logiko prenese na politično raven (čeprav še vedno raje nastopi klinično kot evalvacijsko): politične subjekte in njihove ideološke pozicije presoja glede na to, kaj jim omogočajo videti, kaj izključujejo in kako njihove nezavedne določitve omejujejo njihovo zmožnost delovanja.
Žižka zato lahko razumemo kot radikalnega evalvatorja ideoloških form. Vendar je tukaj potrebna pomembna dopolnitev. Njegov evalvatorski značaj ni zgolj izposojen iz psihoanalize, ampak ga proizvaja tudi njegova lastna filozofska praksa. Trditev, da je vrzel v srcu subjekta in družbe najbolje razumeti skozi negativnost, protislovje, izgubo in prelom, sama deluje evalvacijsko. To postane posebej jasno, ko primerja različna razumevanja praznine (slepota uma, pristranskost psihe), ki je eno od njegovih temeljnih orodij. Žižek v svojih delih pogosto presodi, da je določena oblika razumevanja vrzeli, namreč tista, ki doseže razveljavitev, ki je negativna, ustreznejša od druge, zlasti tiste, ki trdi, da praznina kaže na nedoločenost stvari — ki niso niti negativne niti pozitivne, ampak neopredeljene. Ne neodločene, ampak nedoločene.
Zato je njegova evalvacija pogosto predvsem negativna.
In tukaj se pojavi pomemben problem. Evalvacija ni isto kot kritika. Njegova evalvacija je osredotočena na eno vrsto presoje — na razkrivanje tega, kar določena pozicija ne more doseči. Kaj pa potem? Na kateri od več poštenih in nepopolnih pozicij naj gradimo, ko hočemo, na primer, definirati politično strategijo? Njegov negativni okvir o tem pove bistveno manj. Je izjemno močan pri diagnosticiranju političnih pozicij; šibkejši pa je pri nadaljnjem primerjanju možnosti, ko je začetni negativni kriterij že prestan.
Njegova negativna evalvacija ni nevtralna. Evalvacija namreč ni samo odkrivanje problemov. Mora tudi presojati med možnostmi, rešitvami. On pa ne razvije enako močnega aparata za primerjanje različnih možnosti, ki so prestale negativni preizkus.
Njegova negativna dialektika postane omejitev, če je ustoličena kot privilegirani način razumevanja kompleksnih stvari. Če je za vsako pozitivno določitev značilen njen manko, za vsako identiteto njena notranja razpoka in za vsako stabilnost njen antagonizem, potem negativnost postopoma preneha biti samo sredstvo kritike. Postane splošno načelo interpretacije, ki v politično življenje uvaja paralizo.
Tukaj je bistvena razlika med negativno kritiko in evalvacijo. Kritika pokaže, zakaj neka določitev ne vzdrži. Evalvacija mora nadaljevati: kaj lahko presojamo, ko nobena določitev ne more več zahtevati statusa končnega temelja? Žižkov evalvatorski pristop vendar ni celovit. Njegovo filozofijo lahko najprej prepoznamo kot evalvacijsko, nato pa jo moramo z evalvacijskega stališča tvorno analizirati. In na koncu ugotovimo, da mora tudi negativnost sama postati predmet evalvacije.
Kaj koristnega nam takšen razmislek prinese? Med drugim, da spoznamo evalvacijo kot samosvoj način razmišljanja o svetu in jo kolikor toliko jasno razmejimo od filozofije in od znanosti. Opozori nas, da je znaten del sodobnega mišljenja pravzaprav evalvacijsko mišljenje, čeprav se predstavlja kot filozofija ali znanost. Tak način razmišljanja pa tudi namigne, da lahko filozofijo in znanost vidimo na nov, svež način, ki budi ustvarjalno razmišljanje o svetu.
Izjava o uporabi umetne inteligence: Pri pripravi tega članka sem si pomagal z umetno inteligenco (Claude, ChatGPT) pri predelavi mojih predhodnih besedil. Končno različico sem oblikoval avtorsko.
