<?xml version="1.0" encoding="UTF-8"?><rss xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/" xmlns:content="http://purl.org/rss/1.0/modules/content/" xmlns:atom="http://www.w3.org/2005/Atom" version="2.0" xmlns:cc="http://cyber.law.harvard.edu/rss/creativeCommonsRssModule.html">
    <channel>
        <title><![CDATA[Stories by Ajda Zorko on Medium]]></title>
        <description><![CDATA[Stories by Ajda Zorko on Medium]]></description>
        <link>https://medium.com/@ajda.zorko?source=rss-c60ebfb3cd23------2</link>
        <image>
            <url>https://cdn-images-1.medium.com/fit/c/150/150/1*WkGVF6exfJj44B82ZRMZDg.jpeg</url>
            <title>Stories by Ajda Zorko on Medium</title>
            <link>https://medium.com/@ajda.zorko?source=rss-c60ebfb3cd23------2</link>
        </image>
        <generator>Medium</generator>
        <lastBuildDate>Mon, 16 Nov 2026 20:44:52 GMT</lastBuildDate>
        <atom:link href="https://medium.com/@ajda.zorko/feed" rel="self" type="application/rss+xml"/>
        <webMaster><![CDATA[yourfriends@medium.com]]></webMaster>
        <atom:link href="http://medium.superfeedr.com/" rel="hub"/>
        <item>
            <title><![CDATA[ZAČNI.]]></title>
            <link>https://medium.com/@ajda.zorko/za%C4%8Dni-e0695dccd597?source=rss-c60ebfb3cd23------2</link>
            <guid isPermaLink="false">https://medium.com/p/e0695dccd597</guid>
            <category><![CDATA[podjetnica]]></category>
            <category><![CDATA[mindset]]></category>
            <dc:creator><![CDATA[Ajda Zorko]]></dc:creator>
            <pubDate>Fri, 24 May 2019 10:16:22 GMT</pubDate>
            <atom:updated>2019-05-24T10:16:22.630Z</atom:updated>
            <content:encoded><![CDATA[<p>Ko sem odprla s.p. in naredila prve korake v podjetništvu, nisem imela pojma, kam se podajam. Ja, na izobraževanju Podjetnost je ženskega spola so nas pripravljali in dajali nasvete, vendar te nihče ne more popolnoma pripraviti na samostojno pot.</p><p>Tistega najpomembnejšega področja, ki bi ga nujno morali obdelati, nismo niti omenili. Naš mindset oz. miselnost.</p><p>Šele kasneje, ko sem začela slediti več podjetniškim skupinam in se udeležila nekaj izobraževanj na temo marketinga, osebne blagovne znamke in osebne rasti sem ugotovila, da sem sama sebi največja blokada.</p><p>Že v naprej sem razmišljala, kaj bodo rekli drugi, kako se bodo odzvali, ali je sploh dovolj dobro to, kar počnem in da je itak ogromno drugih, ki obvladajo bolje od mene.</p><p>V mailing bazi sem imela skoraj 2000 kontaktov, ki sem jih sama zbrala in uredila iz javno dostopnih informacij, vendar sem se vsakič, preden sem poslala e-novičke, ustavila. Občutek sem imela, kot da me nekdo stiska za želodec in me malce duši. Strah me je bilo. Še enkrat sem prebrala vse napisano, še enkrat razmislila, kako zvenijo moje besede in kaj bodo rekli. Gumb “pošlji” sem vsakič težko stisnila, kot da bi bila pod ogromnim stresom.</p><p>Traparija, popolna traparija. Stres sem povzročala sama sebi. Ampak tako je takrat bilo, tako sem se počutila. Nisem znala drugače.</p><p>No, k sreči sem ugotovila, da moram spremeniti miselnost in začela se je dolga pot, ki ni bila vedno enostavna. Zavedati sem se začela mojih omejujočih prepričanj in blokad, ki jih imam. Treba jih je bilo odstraniti oz. začeti odstranjevati. Eno po eno.</p><p>Pomagali so mi govori znanih oseb, citati, spremljanje podjetniških skupin na Facebooku. In citat našega predsednika: “So what?” :D Ti dve besedi imam še danes nalepljeni poleg računalnika. Spomnita me, kje sem začela in kako daleč sem prišla. Predvsem pa je bilo treba veliko treninga, da sem splezala čez ovire, ki sem si jih postavila sama (no, in okolica v času mojega odraščanja). Nisem še na cilju, vendar sem mu bližje in bližje.</p><p>Zato — ne čakajte na popoln trenutek, da začnete in ne razmišljajte o padcih in vsem slabem, kar se lahko zgodi. Osredotočite se na dobro in zaupajte sami sebi. Vse bo ok. :)</p><figure><img alt="" src="https://cdn-images-1.medium.com/max/940/1*90yXNS1QsTSxbB30dttK2Q.png" /></figure><img src="https://medium.com/_/stat?event=post.clientViewed&referrerSource=full_rss&postId=e0695dccd597" width="1" height="1" alt="">]]></content:encoded>
        </item>
        <item>
            <title><![CDATA[Ena sama, za vedno.]]></title>
            <link>https://medium.com/@ajda.zorko/ena-sama-za-vedno-89600cc3f888?source=rss-c60ebfb3cd23------2</link>
            <guid isPermaLink="false">https://medium.com/p/89600cc3f888</guid>
            <dc:creator><![CDATA[Ajda Zorko]]></dc:creator>
            <pubDate>Sun, 25 Mar 2018 19:43:06 GMT</pubDate>
            <atom:updated>2018-03-25T19:44:11.414Z</atom:updated>
            <content:encoded><![CDATA[<p>Toliko let je minilo, pa vendar se še vedno spomnim, kako je brisala moje solze, ko sem padla na kolena med tekom po asfaltni poti ob morju. Še vedno se spomnim, kako je dišala in še vedno slišim topot njenih pet, ko je zgodaj zjutraj hitela po hodniku proti vratom in v službo.</p><p>Spomnim se njenega glasu in smeha. Mojega kobacanja po deki na travniku, medtem ko se ona iz rjave knjige uči za izpit (to je pravzaprav eden mojih prvih spominov sploh). Njenega objema.</p><p>Vsak od nas jo je imel ali pa jo še ima. Samo eno, za vedno — mamo.</p><p>In danes, ko je svet poln voščil in misli o mamah, srčkov in citatov, jo pogrešam.</p><p>Ni je. Že dolgo.</p><p>Pravijo, da čas celi rane. Res jih, vendar spominov ne izbriše. Nikoli ne moreš izbrisati človeka, ki ti je dal življenje. Zato danes lahko naredim le eno. Da sem, tako kot vsak dan, hvaležna zanjo, ker sem danes zaradi nje tukaj. In hkrati, da sem hvaležna, da mi moji deklici vsak dan, ne da bi vedeli pokažeta, kako zelo me je imela rada.</p><figure><img alt="" src="https://cdn-images-1.medium.com/max/800/1*5v8QN3TvZCB2NSYXgvr0Og.jpeg" /></figure><p>Ker je moja ljubezen do njiju neskončna in za vedno vem, da je bila njena prav takšna.</p><img src="https://medium.com/_/stat?event=post.clientViewed&referrerSource=full_rss&postId=89600cc3f888" width="1" height="1" alt="">]]></content:encoded>
        </item>
        <item>
            <title><![CDATA[Ti, ti, ti, ker misliš le nase!]]></title>
            <link>https://medium.com/@ajda.zorko/ti-ti-ti-ker-misli%C5%A1-le-nase-3e08e46e83ac?source=rss-c60ebfb3cd23------2</link>
            <guid isPermaLink="false">https://medium.com/p/3e08e46e83ac</guid>
            <category><![CDATA[učitelj]]></category>
            <category><![CDATA[stavka]]></category>
            <category><![CDATA[javni-sektor]]></category>
            <category><![CDATA[otroci]]></category>
            <dc:creator><![CDATA[Ajda Zorko]]></dc:creator>
            <pubDate>Tue, 13 Mar 2018 07:57:53 GMT</pubDate>
            <atom:updated>2018-03-13T08:14:38.700Z</atom:updated>
            <content:encoded><![CDATA[<figure><img alt="" src="https://cdn-images-1.medium.com/max/1024/1*64HIc-FsfHsYK8jFAASENQ.jpeg" /></figure><h4>Oziroma: zakaj zaradi prostega dneva ne bo konec sveta</h4><p>Pred seboj gledam moji zlati deklici. Najdragocenejša zaklada, ki ju imam.</p><p>Jutri bosta cel da z mano. Nimam babic in dedkov v bližini, ki bi mi lahko priskočili na pomoč, partner bo v službi.</p><p>Podarjeni čas, rečem takšnim trenutkom.</p><p>Lahko bi si pulila lase in razmišljala o tem, kaj vse bom zamudila v tem enem (ne)delovnem dnevu. Fotkanje nakita in urejanje fotk, ki me čakajo že dva dni, nekaj objav na Facebooku in Instagramu, pripava nove delavnice, … Vsi ti projekti bodo morali počakati. Vsaj en dan.</p><p>En dan. Je to konec sveta? Ne, seveda ne.</p><p>In ta čas, ko pač ne bo vrtca, bom izkoristila za crkljanje mojih deklic. Za ustvarjanje z njima, smeh, verjetno tudi zavzdihe na robu obupa, ko se bosta cvileč pognali mimo mene in se prepirali za enako igračo (kot da jih nimata dovolj).</p><p>Lani sem imla v marcu 10 delovnih dni, ker sta bili moji deklici veliko bolni. Nisem imela izbire. In sem preživela. ;)</p><p>Zemlja se vrti naprej.</p><p>Ja, treba se je organizirati in kakšno zadevo tudi prestaviti. Če je nujno, še vedno ostane opcija zasebnega varstva (čeprav se je sama ne poslužujem) ali pa pomoč prijateljic.</p><p>Zakaj torej takšna panika zaradi jurišnje stavke vzgojiteljev in učiteljev?</p><p>Je narobe, da zahtevajo nazaj tisto, ker je bilo že pridobljeno? Zakaj takšna sovražna nastrojenost? In zakaj, čisto po slovensko, je treba razglabljati, ali je njihova plača zadostna takšna, kot je, in je čisto primerljiva z delavcem, ki dela za tekočim trakom? Ne razumite me narobe — vsako delo je častno in vsak si zasluži pošteno plačilo. In preden planete po meni, da nimam pojma, naj omenim, da sem sama kot študentka delala marsikaj, tudi sendviče ponoči za trakom. Ampak — ali resnično z vsem svojim srcem verjamete, da je poklic učitelja in vzgojitelja primerljiv z nekom, ki za svoje delo ne potrebuje izobrazbe, dodatnega izobraževanja in usposabljanja, iznajdljivosti in kreativnosti, da ne omenim tudi soočanja z nekaterimi starši, ki so lahko precej zahtevni (če malce omilim misel, ki sem jo sprva želela napisati).</p><p>Sploh pa — če bi bilo vse tako, kot je bilo dogovorjeno, do stavke sploh ne bi prišlo.</p><p>Bomo živeli ostali slabše, če bodo stavkajoči imeli boljše plače? Pravzaprav bo ravno obratno, sploh če imate otroke. Motivirani in zadovoljni zaposleni delajo bolje (ne bom navajala raziskav, ki so to potrdile, ker jih je cela četica).</p><p>Ne želite svojim otrokom, da z njimi delajo zadovoljni pedagogi?</p><p>Res je — sem iz družine učiteljev. Morda imam zato malce drugačen pogled na to temo. Vem, koliko dela, energije, prostega časa in lastnih sredstev je vloženih v delo. Vem tudi, da se na osnovni šoli delovnik učitelja lahko začne že ob 6h zjutraj in konča ob 17h, ker ima jutranje in popoldansko varstvo, priprave, krožke, … Na glasbeni šoli učitelji ogromno delajo v prostem času, da ne omenjam dejstva, da je njihov delovnik v popoldanskih urah. Hodijo na nastope z učenci, sodelujejo na produkcijah, pripravljajo aranžmaje, v dopoldanskih urah občasni predstavljajo instrumente in glasbeno šolo po vrtcih in šolah. Vem tudi, da »počitnice« niso počitnice, pač pa velikokrat zelo delovni dnevi. Tudi poletne počitnice se ne začnejo z zaključkom šole, pač pa šele sredi julija, iz dopusta pa se učitelji vračajo sredi avgusta.</p><p>Moja podpora stavkajočim izhaja predvsem iz dejatva, da vsak dan v vrtec odpeljem moja največja zaklada in ju zaupam vzgjiteljem in pomočnikom vzgojiteljev. Z njima so sedem do osem ur dnevno in prispevajo velik del pri vzgoji mojih otrok. In kovsak dan vidim moji deklici, kako nasmejani prideta iz igralnice in vidim njun opazen napredek, za kar so nedvomno odgovorni tudi njuni vzgojitelji, sem ponosna in vesela.</p><p>Si ne želite veselih otrok?</p><p>Ajda</p><img src="https://medium.com/_/stat?event=post.clientViewed&referrerSource=full_rss&postId=3e08e46e83ac" width="1" height="1" alt="">]]></content:encoded>
        </item>
        <item>
            <title><![CDATA[Perfekcionizem?]]></title>
            <link>https://medium.com/@ajda.zorko/perfekcionizem-c81e14bbc128?source=rss-c60ebfb3cd23------2</link>
            <guid isPermaLink="false">https://medium.com/p/c81e14bbc128</guid>
            <category><![CDATA[perfectionism]]></category>
            <category><![CDATA[photographer]]></category>
            <category><![CDATA[mompreneur]]></category>
            <dc:creator><![CDATA[Ajda Zorko]]></dc:creator>
            <pubDate>Fri, 02 Mar 2018 09:43:11 GMT</pubDate>
            <atom:updated>2018-03-02T09:43:25.506Z</atom:updated>
            <content:encoded><![CDATA[<h4>Sploh ga ne opazijo. ;)</h4><p>Popolnost. Jo iščete? Stremite k temu, da so vaši izdelki, storitve do zadnje pike izpopolnjeni in zadostijo vašim strogim merilom?</p><p>Zanimivo, pred letom dni sem mislila, da sem končala z iskanjem popolnosti v vsaki stvari, ki sem jo dala od sebe. Ne zato, ker bi postala malomarna, pač pa zato, ker sem se sprijaznila s tem, da tistega ideala popolnosti praktično ne moremo doseči. Lahko garamo, si ob tem pulimo lase in pilimo do obnemoglosti… in medtem, ko bomo brusili vsak kamenček posebej in trikrat preverjali, ali so na pravem mestu, nas bodo drugi prehiteli in zgradili hišo pred nami, preden bomo mi sploh začeli graditi.</p><figure><img alt="" src="https://cdn-images-1.medium.com/max/600/1*7NqdLaZa145jaaCqZ4bkNA.jpeg" /></figure><p>In še nekaj je. To, kar je zame popolno danes, bo čez eno leto morda čista šlamparija.</p><p>Včeraj sem hotela pripraviti promo material za mojo stran na Facebooku. Iskala sem popolno sliko, iskala popolno pisavo in nobena ni bila tista prava. Pogledala sem na uro. Pol ure je minilo od trenutka, ko sem rekla, da bom na hitro obdelala fotko in nanjo nekaj napisala. Kam je šel čas?</p><p>Zavedla sem se, da sem spet podlegla perfekcionizmu. Temu, da vrtam predolgo, da preveč časa posvečam malenkostim, ki jih na koncu pravaprav nihče ne opazi.</p><p>Velikokrat slišim besede: “Ajda, vse, kar narediš, je dovršeno, premišljeno.” Na začetku me je to presenečalo in včasih sem se celo zalotila, da začenjam razlagati, kaj vse bi moralo biti bolje narejeno, kje so napake in pomanjkljivosti.</p><p>Zdaj pa se nasmehnem in rečem “hvala”. Zakaj bi razlagala o stvareh, ki jih drugi niti opazili niso?</p><p>Sami sebi smo pač največji kritik.</p><p>Včasih me pretirano skrbi, včasih pretiravam, ko gledam podobnosti in pozabim, da bi morala razširiti svoj pogled in dvigniti oči, ker pred mano stoji gorovje.</p><p>Zato (tole je droben opomnik zame)</p><blockquote>ko se odpravljaš na dolgo pot, pa naj bo to figurativno ali pa čisto dobesedno, ne obračaj vsakega kamenčka 100x. Zamudil boš veličastne razglede, nore dogodivščine in nepozabne trenutke.</blockquote><p>Živimo enkrat. Naj bo vsak trenutek (po)poln — predvsem čisto človeški, z vsemi drobnimi napakicami. Te na koncu vidimo le mi sami. ;)</p><p>Ajda</p><img src="https://medium.com/_/stat?event=post.clientViewed&referrerSource=full_rss&postId=c81e14bbc128" width="1" height="1" alt="">]]></content:encoded>
        </item>
        <item>
            <title><![CDATA[Kopija ali original?]]></title>
            <link>https://medium.com/@ajda.zorko/kopija-ali-original-ba908b7689d?source=rss-c60ebfb3cd23------2</link>
            <guid isPermaLink="false">https://medium.com/p/ba908b7689d</guid>
            <category><![CDATA[podjetnica]]></category>
            <category><![CDATA[original]]></category>
            <category><![CDATA[dogodek]]></category>
            <category><![CDATA[kopiranje]]></category>
            <category><![CDATA[fotkamsi]]></category>
            <dc:creator><![CDATA[Ajda Zorko]]></dc:creator>
            <pubDate>Fri, 06 Oct 2017 23:03:03 GMT</pubDate>
            <atom:updated>2017-10-06T23:05:44.341Z</atom:updated>
            <content:encoded><![CDATA[<figure><img alt="" src="https://cdn-images-1.medium.com/max/1024/1*HJ7Vh2IYv_IUX2AjGldL5Q.png" /></figure><p>Odločitev je vaša</p><p>Unikat ste. Edinstveni. Neponovljivi. S skupkom znanj in izkušenj, ki jih nima nihče drug.</p><p>V tem sva si podobna.</p><p>Pa vendar je svet poln kopij, kot da se ljudje ne bi zavedali svoje edinstvenosti. Verjamem, da je morda lažje narediti to, kar je že naredil nekdo drug, morda malce prirediti (ali pa tudi to ne) in naprej “prodajati” kot svoje. Lažje je slediti čredi, biti skrit v senci nekoga, ki obvlada (in ki je mnoge ure porabil za to, da je uspel) in kratko malo njegove ideje vzeti za svoje.</p><p>Zadnje tedne srečujem veliko kopij. Ne le v svetu šivanja različnih izdelkov iz blaga, nahrbtnikov in otroških oblačil, pred kratkim se je prijateljica ukvarjala s kopijo imena svojega podjetja, opažam tudi, da nekateri kopirajo mene.</p><p>Kakšen je občutek?</p><p>Pred letom dni bi imela solzne oči in tožila nad tem, kako lahko to naredijo, zakaj ne morejo najti svoje unikatne ideje ali pa bi si vsaj našli koga drugega, ki bi bil njihov navdih za direktno kopijo.</p><p>Vendar sem v zadnjem letu prišla do mnogih spoznanj, ki so mi spremenila življenje. Tudi do tega, da s svojimi čudovitimi možgani nenehno kreiram nove in nove stvari in da me je nemogoče dohiteti. Drugo pa je tole:</p><blockquote>če si tiho in se skušaš skriti pred svatom, da te ne bo nihče posnemal, potem zate tudi nihče vedel ne bo.</blockquote><p>To je bil eden izmed razlogov, zakaj sem postala “vidna”, zakaj skoraj vsak dan posnamem kakšen video v živo, zakaj se izpostavljam in postavljam v ospredje svojega podjetja sebe kot najmočnejšo blagovno znamko.</p><p>Sredi septembra sem preko moje strani <a href="http://www.facebook.com/fotkam.si">Fotkam.si z Ajdo Zorko</a> na Facebooku pripravila brezplačno fotografiranje podjetnic na gradu Grm v Novem mestu. Dogodek je hitro prerasel osnovno idejo. Moja prvotna ideja je bila, da 50 podjetnicam poleg ene brezplačne fotke ponudim brezplačen make-up, frizuro in izposojo nakita. Na koncu pa je bila na dogodku delavnica obrazne joge, meditacije, tehnike stresanja stresa, svetovalni kotiček o zdravi prehrani in gibanju, poslikava telesa z belo kano. Poleg tega pa je vsaka izmed udeleženk prejela vrečko presenečenja, v kateri so bili izdelki, promocijski material in darilni boni, ki so jih prispevale udeleženke.</p><p>Neverjetna energija, smeh, povezovanje… nova poznanstva in nove ideje. Ves čas sem lebdela nekaj centimetrov nad tlemi, resnično sem uživala. Vse je teklo tako, kot je moralo, poleg tega pa je bil četrtek, 14. september EDINI dan brez dežja in celo s soncem v tistem tednu. Bilo je namenjeno, da se zgodi in da uspe.</p><figure><img alt="" src="https://cdn-images-1.medium.com/max/940/1*W4vMJdm-525CwCJu06yniA.png" /></figure><p>Veste, kaj sem na Facebooku zasledila dan po mojem dogodku? Kopijo mojega dogodka v Mariboru. Nekomu je bila moja ideja o fotkanju podjetnic všeč in je ustvaril podoben dogodek, s podobnim opisom, mesec dni za mojim. Tisto, kar me je zbodlo v oči, pa je bilo ime dogodka, ki je bilo nenavadno podobno mojemu imenu strani na Facebooku. Če bi obstajala spletna stran s to domeno, bi rekla, ok, great minds think alike. Ampak ne, domena s tem imenom ne obstaja. Na Facebooku tudi ne obstaja nobene stran s takšnim imenom. Morala sem pogledati in se prepričati, ali gre le za naključje. Ni bilo.</p><p>Smešno mi je, častna!</p><p>To je pohvala zame, ker sem očitno naredila nekaj prav. In ne, definitivno ne bom odnehala, v mislih imam že nove projekte, ki bodo unikatni, moji. Če me bo do posnemal, prav. Ampak veste kaj?</p><blockquote>Kopije šepajo nekaj korakov za originalom. ;)</blockquote><p>Imejte se super!</p><p>Ajda</p><p>P.S. Kje me lahko najdete? Kliknite na <a href="http://www.fotkam.si,/">www.fotkam.si,</a> pokukajte na moj <a href="http://www.facebook.com/fotkam.si"><em>Facebook profil</em></a><em>, </em>ali pa pregledate videe na <a href="https://www.youtube.com/channel/UCc1BVnkZHjL3fMGVUa3dfBw">You Tube-u</a>. Sicer pa sem tudi na <a href="http://www.instagram.com/ada.zorko">Instagramu</a> in <a href="http://www.pinterest.com/1000besed">Pinterestu</a>.</p><p>P.S.2. Tole pa je le nekaj fotk, ki so nastale na brezplačnem fotkanju podjetnic.</p><figure><img alt="" src="https://cdn-images-1.medium.com/max/800/1*ro8sx15vAaFinxQW6GrDfg.jpeg" /></figure><img src="https://medium.com/_/stat?event=post.clientViewed&referrerSource=full_rss&postId=ba908b7689d" width="1" height="1" alt="">]]></content:encoded>
        </item>
        <item>
            <title><![CDATA[3, … 2, … 1, … live!]]></title>
            <link>https://medium.com/@ajda.zorko/3-2-1-live-c14dc998734?source=rss-c60ebfb3cd23------2</link>
            <guid isPermaLink="false">https://medium.com/p/c14dc998734</guid>
            <category><![CDATA[ajda-zorko]]></category>
            <category><![CDATA[fotkamsi]]></category>
            <category><![CDATA[podjetnica]]></category>
            <dc:creator><![CDATA[Ajda Zorko]]></dc:creator>
            <pubDate>Tue, 05 Sep 2017 09:21:46 GMT</pubDate>
            <atom:updated>2017-09-05T09:21:46.453Z</atom:updated>
            <content:encoded><![CDATA[<figure><img alt="" src="https://cdn-images-1.medium.com/max/1024/1*T42xmTAJhI4rcXVjq76Naw.jpeg" /></figure><h4>O prvem live posnetku, komentarjih in čudovitem svetu</h4><p>Vse najboljše stvari se zgodijo izven cone udobja.</p><p>Kot ostali otroci sem se na vse grlo drla ob vstopu v vrtec, vendar sem tam spoznala svojo najboljšo prijateljico, ki je še danes ob moji strani, v dobrem in slabem.</p><p>Spomnim se, kako sem se strahoma vzpela na najvišji tobogan v Novem mestu, v Šmihelu, in se z največjim užitkom zapeljala navzdol.</p><p>Ali pa, ko sem svoje zgodbe v osnovni šoli začela deliti s svetom. Dobila sem nagrado revije Pil.</p><p>To je le nekaj trenutkov v mojem življenju do konca osnovne šole, kjer sem stopala v neznano in se ob tem bala. Vendar sem vedno, VEDNO pri teh mojih “podvigih” tudi nekaj (ali nekoga) pridobila.</p><p>Prvi teden novega šolskega leta je in tudi moji deklici sta se znašli daleč iz cone svojega udobja. Odšli sta v nov vrtec. Ampak nista le oni tisti, ki se soočata z neznanim in novim. Tudi jaz se. Navaditi se moram na nove vzgojitelje. Na to, da ne omenjam starega vrtca in prejšnjih vzgojiteljev ali prijateljev in nenazadnje tudi na to, da zjutraj z avtom zavijem v pravo smer in slučajno ne zapeljem na pot proti staremu vrtcu.</p><p>Vem, da bomo kmalu lahko govorili tudi o vsem tem, kar sta lepega doživeli in ob tem ne bosta krčevito vztrajali, da hočeta nazaj. In vem, da bom kmalu lahko pomislila na to, da sta v novem vrtcu in se mi ne bodo začele nabirati solze.</p><p>Zunaj cone udobja ni enostavno. Ampak prav tam se dogaja prava čarovnija.</p><p>Nikoli v življenju si nisem mislila, da bom kdaj preko Facebooka (ali kjerkoli drugje) v živo delala videe. Častna! Že če bi mi nekdo to rekel dobrega pol leta nazaj, ne bi verjela. Potem pa se je zgodil zasuk v moji miselnosti, preboj.</p><p>Najbolj mi je koristila misel, da nikoli ne bom vsem všeč in da tisti, ki me ne marajo zdaj, me ne bodo marali nikoli, ne glede na to, kaj naredim.</p><p>In še ena, čisto kratka: So what? Tale ni izposojena od našega predsednika Pahorja. ;) Je pa noro uporabna. Pa kaj, če nekomu ne bo všeč, kar mislim! Pa kaj, če drugi mislijo drugače! Pa kaj, če govorim točno s tistim tonom, ki nekatere dela živčne! Če komu kaj ne paše, naj me ne spremlja in naj svojo pozornost obrne drugam.</p><p>In potem, ko sem sama pri sebi razčistila, da je čisto ok, če tudi svetu pokažem, kdo sem, se je zgodil logičen korak: pritisnila sem tipko LIVE na Facebooku.</p><p>Prvič me je spremljala ogromna trema, tresenje rok, živčnost. Kot da prej ne bi imela nobenih izkušenj na radiu ali televiziji. Ampak tokrat je bilo drugače. Odprla sem svoje srce in povedala to, kar mislim. Brez zavor, brez olepšavanja, prepričevanja, da imam prav in brez kančka dvoma v svoje početje.</p><figure><img alt="" src="https://cdn-images-1.medium.com/max/940/1*os51AQdhIeCjbkjcmwNR8Q.png" /></figure><p>Seveda bi bilo lažje poslušati tisti strahec, ki mi je čepel na rami ni mi šepetal, da tega itak ne rabim in da je čisto ok, če vse ostane tako, kot je prej.</p><p>Ampak če me je življenje naučilo česa, me je tega, da stati pri miru definitivno ne pomeni napredka. In rekla sem si: “Draga Ajda, če si prepotovala pol sveta sama, živela v ZDA 4 mesece sama med Kolumbijci, Američani, Kitajci, Jamajčani in Armenci… potem bo tole mala malica.”</p><p>In ker je strah še vedno šepetal in misli divjale, sem se odločila še za eno taktiko. Mojo trmo do vztrajanja, če se za nekaj odločim. Sedla sem na betonsko klop ob Ljubljanici in si rekla: “Dokler ne narediš live-a, ne greš naprej. Ampak otroci te doma čakajo in pozno je, zato pohiti.”</p><p>Včasih si ne smeš pustiti izbire, če veš, da nekaj enostavno moraš storiti.</p><p>In sem.</p><p>Ni bilo konec sveta, nisem umrla od strahu in definitivno nisem bila deležna niti enega slabega komentarja. Pravzaprav nasprotno: vsi komentarji, ki sem jih slišala, so bili pozitivni.</p><p>Z novimi videi in javljanji v živo se je povečala prepoznavnost moje strani, iz 450 všečkov na fotkam.si sem v petih mesecih (5. aprila sem naredila prvi live), organsko prišla do številke 966.</p><p>Seveda na strani tudi izgubljam všečke, ljudje se odjavljajo iz mojih novic.</p><p>Odlično!</p><p>Ker tako vem, da pravi ostajajo z mano. Hvala tistim, ki ste z mano!</p><p>Pravzaprav do zdaj še nisem naletela na negativne komentarje, ki bi bili vezani na moje posnetke. Nekaj jih je “priletelo” prejšnji teden, ko sem objavila dogodek “brezplačno profesionalno fotkanje podjetnic”, ampak vsak ima pač lahko svoje mnenje in če nekdo drug misli drugače od mene to še ne pomeni, da misli narobe ali pa da sem v zmoti jaz. Le drugačno je in to je OK.</p><p>In ja, seveda zaboli, ker sem najprej vzela osebno. Ker ko nekaj počneš s srcem in si v nekaj prepričan 623%, ko veš, da delaš dobro in se trudiš z vsem, kar si, potem ti seveda ne more biti popolnoma ravno. Vendar drži tudi nekaj drugega: sčasoma se navadiš na to, da obstajajo tudi ljudje, ki morajo izliti svoj žolč, da lahko živijo dlje, od nas pa je odvisno, ali bomo te “smeti” vzeli s seboj naprej ali pa jih prestopili. Dobiš dovolj debelo kožo, da ne izgubljaš fokusa od svojega cilja.</p><p>Torej: ne rečejo zastonj, da bodi to, kar si, ker je drugih že preveč. :)</p><p>Vse bo ok, če pritisnete LIVE in svetu poveste, kar ste. Vem. ;)</p><p>Vaša Ajda</p><p>P.S. Podjetnice, če še nimate profesionalnih fotografij, lahko eno dobite 14. septembra med 9. in 12. uro v parku pri gradu Grm v Novem mestu. Več informacij najdete na <a href="http://www.fotkam.si/">www.fotkam.si</a> in na <a href="https://www.facebook.com/events/846619402179771/?acontext=%7B%22source%22%3A5%2C%22page_id_source%22%3A1138360549566169%2C%22action_history%22%3A[%7B%22surface%22%3A%22page%22%2C%22mechanism%22%3A%22main_list%22%2C%22extra_data%22%3A%22%7B%5C%22page_id%5C%22%3A1138360549566169%2C%5C%22tour_id%5C%22%3Anull%7D%22%7D]%2C%22has_source%22%3Atrue%7D">Facebooku</a>.</p><img src="https://medium.com/_/stat?event=post.clientViewed&referrerSource=full_rss&postId=c14dc998734" width="1" height="1" alt="">]]></content:encoded>
        </item>
        <item>
            <title><![CDATA[Jutro mame podjetnice]]></title>
            <link>https://medium.com/@ajda.zorko/jutro-mame-podjetnice-66f79554844c?source=rss-c60ebfb3cd23------2</link>
            <guid isPermaLink="false">https://medium.com/p/66f79554844c</guid>
            <category><![CDATA[fotografija]]></category>
            <category><![CDATA[podjetnica]]></category>
            <category><![CDATA[fotkamsi]]></category>
            <category><![CDATA[ajda-zorko]]></category>
            <category><![CDATA[mama-podjetnica]]></category>
            <dc:creator><![CDATA[Ajda Zorko]]></dc:creator>
            <pubDate>Tue, 22 Aug 2017 07:14:08 GMT</pubDate>
            <atom:updated>2017-08-22T07:20:53.344Z</atom:updated>
            <content:encoded><![CDATA[<p>Alarm na telefonu. Obležim na postelji še nekaj trenutkov. Razmišljam, kaj me čaka.</p><p>Ali lahko še za pet minut zaprem oči?</p><p>Starejša deklica me boža po roki, mlajša sladko spančka ob meni.</p><ul><li>Rada bi Tačke na patrulji.</li></ul><figure><img alt="" src="https://cdn-images-1.medium.com/max/960/1*_HL4EvYHZy9VbxZNddpJIA.jpeg" /></figure><p>Začenja se nov dan. Kahlici, oblačenje, vožnja v vrtec. Nato pa me čaka snemanje videa s testom telefona iPhone 7 plus, ki ga imam na testu zadnja dva tedna. Jutri se vrača nazaj v podjetje Kobra Team (www.kobra.si).</p><p>Urediti moram fotke, napisati tekst za spletno stran in pripraviti slike, ki jih bom dala nanjo. Aja, pa super fino bi bilo, če bi lahko že dopoldne dala prati umazano perilo. Ponoči se je v posteljici mlajše zgodila manjša nesreča. Zvečer se je namreč pogumno odločila, da bo celo noč brez pleničke, tako kot je čez dan že mesec dni.</p><p>Delo od doma je po eni strani blagoslov, po drugi pa nočna mora. Test ignoriranja hišnih opravil, ki čakajo, test, koliko časa lahko zdržiš, ne da bi planil in začel pospravljati.</p><p>Ne. Pospravljam lahko popolne. Ali proti večeru. Zdaj ne.</p><p>Ali mamice, ki niso podjetnice v svoji službi pospravljajo, pometajo, sesajo, dajejo prati perilo in čistijo kuhinjo toliko časa da se blešči?</p><p>Ne, seveda ne! Saj so vendar v službi!</p><p>Tudi jaz sem. Zato sem srečna, da sem si v stanovanju našla kotiček (dobesedno), v katerem nimam razgleda na preostali del stanovanja in na delo, ki me kot mamo čaka. Zdaj je čas za fokus na to, kar moram narediti, da bo moja družinica lepše živela.</p><p>Na začetku sem imela slabo vest, da je stanovanje po prihodu mojega dragega iz službe v točno takšnem stanju, kot ga je zjutraj zapustil. Ali morda še v slabšem, ker sem najini deklici že pripeljala iz vrtca in sta večji del igrač iz svoje sobe pritovorili v dnevno in jih razporedili točno tako, da je skoraj nemogoče priti mimo in pri temne pohoditi tiste z najbolj zašiljenim robom. V nekaj mesecih samoobtoževanja in postavljanja nerealnih pričakovanj pa sem ugotovila, da je ok, če “samo delam”. To je moja služba, prinaša kruh na mizo.</p><p>Res je, da nekateri izmed tistih, ki so mi blizu, še vedno ne razumejo, da delam. Pokličejo dopoldne in bi klepetali, svetujejo, da naj dopoldne pospraim in podobno.</p><p>Morda se sliši grdo, ampak če želim narediti vse, kar si splaniram, potem je treba kdaj pritisniti gumbka “utišaj” in “ignoriraj”. Sicer lahko celo dopoldne visim na telfonu in ob dveh popoldne ugotovim, da imam še pol ure časa, preden moram po moji punčki.</p><p>Torej.</p><p>Kljub številnim bujenjem ponoči, kupu perila, ki čaka, da ga operem in sosedu, ki grozi, da bo začel razbijati stanovanje (no, v bistvu začenja prenovo in je napisal čisto prijazno obvestilce stanovalcem našega bloka), se ne dam.</p><p>3, 4, … AKCIJA! :)</p><p>Pozdravček!</p><p>Ajda</p><p>P.S. Ste že pokukali na mojo novo spletno stran <a href="http://www.fotkam.si/?">www.fotkam.si?</a> Tam se lahko naročite na moje novičke, kmalu pa prihaja še novost, ki bo všeč predvsem vsem tistim, ki potrebujete kakšno fotko, pa je nimate časa narediti. ;)</p><img src="https://medium.com/_/stat?event=post.clientViewed&referrerSource=full_rss&postId=66f79554844c" width="1" height="1" alt="">]]></content:encoded>
        </item>
        <item>
            <title><![CDATA[Pravljico, mami!]]></title>
            <link>https://medium.com/@ajda.zorko/pravljico-mami-40b4423ff29a?source=rss-c60ebfb3cd23------2</link>
            <guid isPermaLink="false">https://medium.com/p/40b4423ff29a</guid>
            <category><![CDATA[ajda-zorko]]></category>
            <category><![CDATA[fotkamsi]]></category>
            <category><![CDATA[pravljica]]></category>
            <dc:creator><![CDATA[Ajda Zorko]]></dc:creator>
            <pubDate>Mon, 14 Aug 2017 21:16:39 GMT</pubDate>
            <atom:updated>2017-08-14T21:16:39.743Z</atom:updated>
            <content:encoded><![CDATA[<figure><img alt="" src="https://cdn-images-1.medium.com/max/1024/1*7JILqFGilHZo853wyAApRQ.jpeg" /></figure><p>Večer. Deklici sta v postelji. Po pregovarjanju, da je res že pravi čas za v posteljo in da kuhanje čaja in pomivanje posode v njuni mini kuhinji lahko počaka na jutri. Po umivanju zobkov, ko mlajša ni hotela odpreti ust, če se ne gleda v ogledalu.</p><p>Po teku gole ritke po celem stanovanju (nekajkrat), ker se še ni pripravljena obleči (in ker je pač lušno).</p><p>Kako lepo je biti otrok!</p><p>In potem, ko končno ležeta k počitku, se iz večje posteljice oglasi:</p><ul><li>Mami, pravljico prosim.</li></ul><p>Ne katero koli. O samorogu in princeski.</p><p>Izmisliti si jo moram. Vsak večer novo, vsak večer drugačno. Vedno s srečnim koncem in prijazno.</p><p>Ni mi težko, ker pravljice pišem že dolgo. Veliko se jih je nabralo, okoli 50. Vendar si kljub temu izmišljujem nove in nove. V njih morajo skoraj vsak večer nastopati konji ali samorogi, ki jih prej v moji domišljiji ni bilo.</p><p>Tudi sama sem vedno rada poslušala pravljice. Mami si jih je morala vsak večer znova izmišljevati. Najraje o super mediju, ki je rešil svet. Risanka ni bila dovolj.</p><iframe src="https://cdn.embedly.com/widgets/media.html?src=https%3A%2F%2Fwww.youtube.com%2Fembed%2Fvideoseries%3Flist%3DPL3E6B2B14113ACBDC&amp;url=http%3A%2F%2Fwww.youtube.com%2Fwatch%3Fv%3DCjHXWBdoqWA&amp;image=https%3A%2F%2Fi.ytimg.com%2Fvi%2FCjHXWBdoqWA%2Fhqdefault.jpg&amp;key=a19fcc184b9711e1b4764040d3dc5c07&amp;type=text%2Fhtml&amp;schema=youtube" width="640" height="480" frameborder="0" scrolling="no"><a href="https://medium.com/media/236a86cc55321f92599b70841c703f97/href">https://medium.com/media/236a86cc55321f92599b70841c703f97/href</a></iframe><p>To imava z mojo starejšo hčerko skupno: tudi ona ima rada junake, ki rešujejo svet. Le da so njeni v obliki Tačk na patrulji (mlajša se pridno uči in tudi ona pravi, da bo Bron rešil dan — ljubitelji Tačk veste, o čem govorim).</p><p>Kasneje, ko sem bila večja in je bil moj bratec večji navdušenec nad pravljicami kot jaz (pri 11 letih sem jih prerasla), sem se v postelji dolgočasila, ko sta jih pripovedovala baka ali oči. O jari kači in steklem polžu pa o plžku in ježku, ki sta prepotovala cel svet. No, očijeve so bile bolj kratke. Ko jih je pripovedoval on, je šla pravljica nekako takole:</p><ul><li>živela je jara kača, ki je lezla … leeeeezla …. leeeeeeeeezla …. leeeezla … lezla …. (in tako naprej, dokler se iz postelje ni oglasil “oči, drugo bi!”).</li></ul><p>Bakine so bile predolge. Polžek in ježek sta potovala do Zanzibarja, potovala sta po Aziji, jedla riž in se vozila z rikšami. Preveč so bile realistične. Nobenih super moči, letenja ali reševanja sveta.</p><p>Moja mami je znala pripovedovati pravljice. Škoda, ker takrat tehnologija še ni bila tako napredna, da bi se morda kje našel kakšen posnetek moje mami, kako pripoveduje …</p><p>Ne spomnim se več njenih zgodb. Vem le, da so mi bile všeč.</p><p>Verjetno se tudi moji deklici čez leta ne bosta spomnili pravljic, ki jima jih pripovedujem zdaj, ko sta stari 2 in 3. Zagotovo pa bosta njuna domišljija in besedni zaklad bogatejša. Morda se bosta spomnili občutka, da so ju moje besede nežno zazibale v miren sen. Če bo tako, je to dovolj. Občutek, da si ljubljen, je najlepši na svetu.</p><p>Ajda</p><p>P.S. Mi sledite?<br><a href="http://www.fotkam.si/">www.fotkam.si</a><br><a href="http://www.facebook.com/fotkam.si">www.facebook.com/fotkam.si</a><br><a href="http://www.pinterest.com/1000besed">www.pinterest.com/1000besed</a><br><a href="http://www.instagram.com/1000besed">www.instagram.com/1000besed</a><br><a href="https://www.youtube.com/channel/UCc1BVnkZHjL3fMGVUa3dfBw">You Tube: Ajda Zorko</a></p><img src="https://medium.com/_/stat?event=post.clientViewed&referrerSource=full_rss&postId=40b4423ff29a" width="1" height="1" alt="">]]></content:encoded>
        </item>
        <item>
            <title><![CDATA[Topovi, ognjemeti in konj v parku]]></title>
            <link>https://medium.com/@ajda.zorko/topovi-ognjemeti-in-konj-v-parku-edfd4728c555?source=rss-c60ebfb3cd23------2</link>
            <guid isPermaLink="false">https://medium.com/p/edfd4728c555</guid>
            <category><![CDATA[dopust]]></category>
            <category><![CDATA[rab]]></category>
            <category><![CDATA[fotkamsi]]></category>
            <category><![CDATA[ajda-zorko]]></category>
            <dc:creator><![CDATA[Ajda Zorko]]></dc:creator>
            <pubDate>Tue, 08 Aug 2017 05:11:01 GMT</pubDate>
            <atom:updated>2017-08-08T05:11:01.227Z</atom:updated>
            <content:encoded><![CDATA[<figure><img alt="" src="https://cdn-images-1.medium.com/max/1024/1*memQepWu5Truusxs9rQAHg.jpeg" /><figcaption>Lopar, Rab (fotkano s telefonom)</figcaption></figure><p>BUUUM!</p><ul><li>Mami, kaj je bilo to?</li><li>Samo top je, lubika moja.</li></ul><p>Ponavadi bi sledilo vprašanje “Kaj je to top?” in v nadaljevanju “Zakaj je počil?” in še “Kje pa je top?”.</p><p>Ampak bila je preutrujena, da bi spraševala. Ura je bila 9 zvečer in po dolgem dnevu ob morju, v senci borovcev, ki je segala še dva metra v vodo, je bila zaloga energije za dan porabljena. Hitro je zaspala nazaj.</p><p>***</p><p>Na Rabu so praznovali. Rapska fjera je pritegnila tudi mojega dragega, ki se je sprehodil v mesto, da bi lahko bolje videl ognjemet in slišal koncert Gibonnija. Punce pa smo imele večer zase. Vedela sem, da bo glasno — bil je zadnji dan tridnevnega dogodka, sredi zaliva v morju sem popoldne videla tri splave, močno obložene z različnim eksplozivom, ki je čakal na večerni KABOOOM!</p><p>Legla sem k njima v veliko posteljo in jim povedala pravljico, ki sem jo pred časom napisala. Poslušali sta me do zadnje besede, nato pa skoraj v trenutku zaspali.</p><p>Pet minut do polnoči se je oglasilo grmenje ognjemeta. Strahoma sem hodila v sobo k deklicama pogleda, ali sta se zbudili. Pričakovala sem jok. Ni ga bilo. Tudi po končanem bobnenju, ko so se začel oglašati ladijske sirene, ne.</p><p>Zavijale so žalostno melodijo in nehote se mi je utrnila misel, da se sliši, kot da bi ladje jokale za svojo izgubljeno prijateljico.</p><figure><img alt="" src="https://cdn-images-1.medium.com/max/1024/1*o5Uw9zeqY9ofFW3bG-IaYw.jpeg" /></figure><p>***</p><p>Pri naši hiši imamo dve srčni ljubiteljici konj in živali na sploh. Če jima pot prekriža polžek, mu je treba pomagati in ga dati na travo, kjer ga ne bo nihče pohodil. Ko sta v apartmaju spoznali mucko Megi sta ji dali mleka in jo želeli crkljati (vendar previdno in s spoštovanjem — ko se je odmaknila, sta jo pustili pri miru). Ko pa sta v parku ob morju zagledali konjičke, ki so jih jahali otroci … sta oddirjali do njih.</p><figure><img alt="" src="https://cdn-images-1.medium.com/max/500/1*3qsxeLkIJ0oDlwj-Dir5Cw.jpeg" /></figure><p>Plišasti konjički s kovinskim ogrodjem in na kolesih so bili od tistega hipa dalje njuna najljubša postojanka.</p><p>***</p><p>Najboljši oddih je, ko pozabiš na čas. Že dolgo nisem imela takšnega dopusta. Vedno sem razmišljala o tem, kaj vse me čaka, ko se vrnem domov, kateri opravki s ostali nedokončani in se obremenjevala s 1000 in eno stvarjo, ki v mojih mislih ni počela drugega kot uničevala dopust.</p><figure><img alt="" src="https://cdn-images-1.medium.com/max/960/1*HpAGGwXybaWlZw5aeJowpQ.jpeg" /></figure><p>Tokrat pa sem odklopila. Popolnoma. Prvi dan na morju sem nastavila opomnik za 1.avgust. Ob 8. uri zjutraj. Ker smo morali do 10. ure tistega dne izprazniti apartma.</p><p>Dolgo je minilo od mojega zadnjega bloga v juliju in priznam, začeti po takšnem dopustu ni enostavno. K sreči obožujem to, kar počnem, zato mi je vsaj malce lažje. ;)</p><p>Pozdravček,</p><p>Ajda</p><p>P.S. V teh dneh je zaživela prenovljena spletna stran <a href="http://www.fotkam.si./">www.fotkam.si.</a> Obiščite jo! :)</p><img src="https://medium.com/_/stat?event=post.clientViewed&referrerSource=full_rss&postId=edfd4728c555" width="1" height="1" alt="">]]></content:encoded>
        </item>
        <item>
            <title><![CDATA[Nekoč, pred dvnimi časi]]></title>
            <link>https://medium.com/@ajda.zorko/neko%C4%8D-pred-dvnimi-%C4%8Dasi-c4ae0c2e97a7?source=rss-c60ebfb3cd23------2</link>
            <guid isPermaLink="false">https://medium.com/p/c4ae0c2e97a7</guid>
            <category><![CDATA[fotkamsi]]></category>
            <category><![CDATA[dopust]]></category>
            <category><![CDATA[družina]]></category>
            <category><![CDATA[out-of-office]]></category>
            <category><![CDATA[sreča]]></category>
            <dc:creator><![CDATA[Ajda Zorko]]></dc:creator>
            <pubDate>Tue, 18 Jul 2017 07:00:30 GMT</pubDate>
            <atom:updated>2017-07-18T07:00:30.408Z</atom:updated>
            <content:encoded><![CDATA[<figure><img alt="" src="https://cdn-images-1.medium.com/max/1024/1*HOqhYYgxeoaD_AAe5P-zhg.jpeg" /></figure><p>Nekoč pred davnimi časi sem sedela na pomolu na morju in gledala sončni zahod. Brezskrbno, sama v tistem trenutku, ko je sonce zadnje žarke poslalo na morsko gladino pogledat, ali se od valov lahko odbijajo s tistim čarobnim leskom, ki mi vzame sapo.</p><p>Slana koža, japonke ob meni, v mojem poletnem cekerčku pa knjiga, morda kakšni robčki, denarnica, telefon in ključi.</p><p>Kako je bilo življenje nekoč pred davnimi časi enostavno!</p><p>Brez plenic in robčkov za ritke, brez preverjanja, ali je plaža primerna za majhne otroke, brez razmišljanja o tem, koliko je ura in ali morata moji deklici že v posteljo, predvsem pa brez kakršne koli druge skrbi in misli, kot ene same: ali naj grem v vodo še enkrat pred večerjo, ali naj raje počakam, da vzide mesec?</p><p>Za hip ali dva pomislim na to, kako je bilo, ko sem bila sama.</p><p>Svoboda. Praznina.</p><p>Nikogar, ki bi me sredi noči poklical “mami” in me objel, nikogar, ki bi me gledal iz razdalje dveh milimetrov in se zraven smejal iz vsega srca, nikogar, ki bi ga zanimalo, zakaj se je galeb usedel ravno na konec pomola in zakaj je zvečer morje oranžno.</p><p>Nekoč pred davnimi časi je bil svet drugačen. Ne bi spremenila niti sekunde na njem, vendar je z razlogom v preteklosti.</p><p>Srečna sem, da je današnji svet točno takšen, kot je. Včasih malce kaotičen in malce nor, vedno pa poln iskrene, čiste ljubezni.</p><p>Naslednja dva tedna bo vseh mojih 623% posvečenih užitkom “novega sveta”, v katerem nisem sama. Ves svoj čas in energijo bom posvetila mojim trem srčkom. Zato se prihodnjič beremo v začetku avgusta.</p><p>Morda bom za hip, ko bom stala na robu kamnitega pomola in gledala proti morju, pomislila na čas, ko je bila moja največja skrb, kje imajo najboljši sladoled (hm, no, želja po dobrem sladoledu ni uplahnila z leti, vendar razumete poanto, a ne?). Svoboda morja prinaša s seboj misli na preteklost. Prinaša pa še nekaj: zavedanje, da je to, kar imam v tem trenutku, najlepše, kar lahko imam.</p><p>Čista sreča.</p><p>Se tipkamo spet, ko se vrnem iz dopusta. Pa čeprav bo morda le v domači banji, z domačim sladoledom v roki in z velikim nasmehom na obrazu. ;)</p><p>Pozdravček!</p><p>Ajda</p><p>P.S. Do začetka avgusta, ko s spet beremo, lahko pokukate na moj <a href="http://www.facebook.com/fotkam.si"><em>Facebook profil</em></a> ali pa pregledate videe na <a href="https://www.youtube.com/channel/UCc1BVnkZHjL3fMGVUa3dfBw">You Tube-u</a>, ki ste jih morda zamudili. Kmalu dodam nove! :)</p><img src="https://medium.com/_/stat?event=post.clientViewed&referrerSource=full_rss&postId=c4ae0c2e97a7" width="1" height="1" alt="">]]></content:encoded>
        </item>
    </channel>
</rss>