Na nekem festivalu amaterskega filma sem spoznal prijazno in prijetno gospo Tanjo. In ta gospa je delala v videoteki AGRFT. Po daljšem pogovoru, me je povabila v videoteko, da si izposodim kakšen film. Sem že povedal, da je bil to čas, ko je telefonska slušalka še bila pritrjena na žico in je bilo težko pridit do filmov. Posebej klasik. In zdaj me je gospa Tanja vabila, da si lahko izposodim katerikoli film iz filmske zgodovine?

Za nekoga, ki je iz Zasavja, kjer je kino vrtel enkrat na teden samo Arnolda Švarcnegerja, je to zlata jama. Je pravi zaklad.

In tako sem se nekega petka odpravil na Nazorjevo 3. Tam namreč stoji AGRFT. Ne morem zgrešit. Je v centru. Sigurno ena velika mogočna stavba, kjer že na ulici študenti govorijo samo o filmu in teatru. Tako sem si predstavljal.

Vlak me je po uri vožnje pripeljal v Ljubljano in jaz sem jo mahnil proti centru. Končno najdem to Nazorjevo ulico. Ampak kje je ta mogočna stavba, ki bi lahko nosila ime sestavljeno iz petih črk? Nihče na ulici mi ni znal povedati kje bi lahko našel AGRFT.

Nato končno na Nazorjevi najdem neka rjava vrata in zraven teh vrat je visela hišna številka 3. Nazorjeva 3! Prva misel je bila, da sem si napačno zapisal naslov, ker akademija pa ne more imeti takšnega vhoda. Saj je akademija! Pogledam v beležko, in je pisalo Nazorjeva 3. Nato zraven rjavih vrat najdem zvonec in pozvonim.

Nič.

Še enkrat.

Nič.

Itak, da ni nič, ker tukaj pa res ne more biti AGRFT!

Kje je torej kakšna mogočna stavba, ki bi lahko bila Akademija? A mogoče obstajajo dve Nazorjevi ulici v Ljubljani? Hodim gor in dol po Nazorjevi dokler enkrat ne zavijem v podhod. Tam najdem še ena vrata pred katerimi stoji nek plešasti moški s tankimi očali. Miftar. Vratar.
In nad Miftarjem piše AGRFT. Hočem vstopiti, ko zaslišim z strogi glas:

“Kam pa ti?”

Bil sem mu sumljiv, on je namreč poznal vse študente in profesorje. Vedel je kdo lahko vstopi in kdo ne. Tukaj pred njim je pa stal nek mulc, ki hoče mimo njega brez pozdrava. Pojasnim mu, da grem v videoteko. Miftar je bil par sekund tiho in me gledal. Pričakoval sem, da me bo vrgel ven. Nato je končno pokimal, da lahko vstopim.

In tako mi je Miftar dal dovoljenje, da sem lahko vsak petek hodil po filme v videoteko na Nazorjevo 3, za katere je gospa Tanja menila, da jih moram gledat.

Ko sem par let kasneje prišel na sprejemne izpite, sem že dobro poznal Miftarja. In on je bil prvi, ki me je poklical, ko so izobesili imena izbranih študentov za študij filmske režije.

Pred kratkim sem se potikal po stavbi na novi lokaciji, na Trubarjevi. Rekel sem si, da tole so boljši pogoji kot so bili na Nazorjevi. Tole res izgleda kot akademija. Ampak jaz vseeno ne bi zamenjal spomina na tisto neprimerno stavbo, kjer smo se med študijem stiskali, da smo lahko sanjali o filmu.

Ta zgodba ni bogvekaj, je pa zgodba. Je pa tudi javno priznanje, da sem srednjo šolo obiskoval samo od ponedeljka do četrtka, ker sem se ob petkih dopoldan kot srednješolec vozil z vlakom iz Zasavja na Nazorjevo 3 po VHS kasete.

Vse najboljše, AGRFT!

Zgodba/spomin je bil del slavnostne pripreditve ob 70. obletnici Akademije za gledališče, radio, film in televizije v Kino Šiška 24.4.2016.