<?xml version="1.0" encoding="UTF-8"?><rss xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/" xmlns:content="http://purl.org/rss/1.0/modules/content/" xmlns:atom="http://www.w3.org/2005/Atom" version="2.0" xmlns:cc="http://cyber.law.harvard.edu/rss/creativeCommonsRssModule.html">
    <channel>
        <title><![CDATA[Stories by Jure Novak on Medium]]></title>
        <description><![CDATA[Stories by Jure Novak on Medium]]></description>
        <link>https://medium.com/@nfck?source=rss-5327bea0b475------2</link>
        <image>
            <url>https://cdn-images-1.medium.com/fit/c/150/150/0*i8n6xS4GZFBk9z1a.</url>
            <title>Stories by Jure Novak on Medium</title>
            <link>https://medium.com/@nfck?source=rss-5327bea0b475------2</link>
        </image>
        <generator>Medium</generator>
        <lastBuildDate>Thu, 19 Nov 2026 07:07:27 GMT</lastBuildDate>
        <atom:link href="https://medium.com/@nfck/feed" rel="self" type="application/rss+xml"/>
        <webMaster><![CDATA[yourfriends@medium.com]]></webMaster>
        <atom:link href="http://medium.superfeedr.com/" rel="hub"/>
        <item>
            <title><![CDATA[Čista jeba]]></title>
            <link>https://nfck.medium.com/%C4%8Dista-jeba-e2e45606350d?source=rss-5327bea0b475------2</link>
            <guid isPermaLink="false">https://medium.com/p/e2e45606350d</guid>
            <category><![CDATA[politics]]></category>
            <category><![CDATA[slovenia]]></category>
            <dc:creator><![CDATA[Jure Novak]]></dc:creator>
            <pubDate>Mon, 20 Feb 2023 19:05:28 GMT</pubDate>
            <atom:updated>2023-02-20T19:05:28.788Z</atom:updated>
            <content:encoded><![CDATA[<p>(Tole sem v Večeru objavil 15. januarja 2022. Po današnji odločitvi Ustavnega sodišča, drži še bolj.)</p><figure><img alt="" src="https://cdn-images-1.medium.com/max/1024/0*rHvMbSEQxya0iMTh" /><figcaption><a href="https://www.chezgagne.com/products/in-case-of-clusterfuck-rocks-glass">In Case Of Clusterfuck Rocks Glass — Chez Gagné (chezgagne.com)</a></figcaption></figure><p>Težavo imam.</p><p>Znašel sem se v kognitivni disonanci.</p><p>V situaciji, kjer sem prepričan v nasprotna, neskladna dejstva.</p><p>Namreč, na kratko: Janša in njegovi izvajajo čistko. Čistke. Nazadnje, zelo očitno, na RTV, v kulturi, na policiji in v energetiki. Ampak v resnici že ves zadnji mandat. Odločno. Jasno. Javno. Odpuščajo in odstranjujejo. Nato pa nastavljajo in zaposlujejo in parkirajo in inštalirajo.</p><p>Kar je slabo. Zelo slabo. Grozno je. Ljudje, ki so delali dobro in predano in odločno in z vizijo letijo ven, noter pa naletavajo ljudje, ki nimajo ne znanj, ne smisla, ne vizije, ne želje. Janša in njegovi črpajo iz čedalje bolj plitkega kadrovskega bazena in na pozicije nastavljajo ljudi, ki pozicijam več kot očitno ne bodo kos. Ki ne izpolnjujejo niti formalnih pogojev. Ali pa zanje formalne pogoje, če je res nujno, spremenijo. Janša in njegovi polnijo ključne institucije z (vodilnim) kadrom, ki te iste institucije prezira. Kadrom, ki bo institucije zavozil in zmasakriral. Ker so zato tam.</p><p>Janša in njegovi izvajajo čistke, po vzoru partije, po vzoru Stalina, po vzoru »samo, da je naš.« Niso jim važne kompetence, strokovnost ali uspešnost. Vseeno jim je za vizije ali namene ali mednarodne mreže ali finančne izkaze. Če nisi naš, si na vrsti za odstrel.</p><p>Fej in fuj. To je treba ustavit, preprečit, razveljavit, sanirat.</p><p>Mi moramo ravnat enako.</p><p>Fej in fuj, ampak mi moramo preprosto, z dekretom, odločno in enostavno, razveljavit vsa imenovanja od 13. marca 2020.</p><p>Kar je slabo. Zelo slabo. Grozno je. Med nastavljenimi so ljudje, ki že sedaj delajo dobro in predano in odločno in z vizijo. Res jih je malo, res so vsaj delno politično slepi, če so se pustili nastavit tej vladi, ampak niso <em>vsi</em> napačni.</p><p>Žal pa nimamo tega luksuza. V to sem prepričan. Če naj nova vlada — vlada, če naj imajo vsaj možnost umiriti in stabilizirati stanje, morajo odpustiti <em>vse</em>.</p><p>In tu je kleč. Disonanca. Janša in njegovi lomastijo in uničujejo, s prezirom in ignoranco demontirajo in klestijo vsevprek. Po logiki pripadnosti. Kar je v nasprotju z vsemi mojimi prepričanji. Vseeno mi je, ali so mi ljudje simpatični in ali se z njimi strinjam. Vseeno mi je, ali smo politično usklajeni in ali smo zapisani istim idealom. Če dobro opravljajo svoje naloge, svoj mandat, če so dobri za <em>javno</em>, so primerni za svoje <em>javne </em>pozicije. Ker o tem govorimo, ko politika nastavlja. Vseeno mi je, katere sestrične in nečake politika nastavlja v privatne firme, to je samo korupcija. Ko pa politika nastavlja v javne institucije, nastavlja vsem nam, <em>za</em> vse nas in v našem imenu.</p><p>Na področju kulture, ki ga najbolje poznam, sem spoznal precej ljudi na vodstvenih položajih, ki mi niso simpatični, s katerimi se morda ne strinjam v temeljnih premislekih, ampak ki sem jim moral skozi zobe priznati, da delajo dobro. Kompetentno. Koristno. Za skupno dobro.</p><p>Vsi ti ljudje zdaj letijo. Ker celo to ni več dovolj. Če nisi eksplicitno, eklatantno desen, Janšev, nimaš več kaj iskati v javnem. Novi nastavljenci in nastavljenke pa ne nastopajo z mnenji ali delom, pač pa z dobesednim povzemanjem vladnih pozicij.</p><p>Nič, bom konkreten. Se mi zdi, da je čas za biti konkreten.</p><p>Janez Pipan ni moj najljubši človek. Nazadnje mi je v intervjuju pripisal, da sem podkupljen kolaborant, ki ga je izločil iz financiranja v zameno za direktorsko pozicijo. Janez, obljubim, da ne. Ravnal sem po svoji vesti.</p><p>Spoznala sva se pred petnajstimi leti in si že takrat nisva bila preveč všeč. Druga generacija sva, najini viziji dobrega gledališča sta zelo različni, komunicirava različno. Verjetno, če bi primerjala svoji politični poziciji, bi našla velike vrzeli. Je pa Janez Pipan neizpodbitno velikan slovenskega gledališča, kot avtor in kot ravnatelj. Režiral je vrsto prelomnih predstav. Oba sva umetniško vodila Glej, dvajset let narazen. Ljubljansko Dramo je v svojih mandatih vodil filigransko, eksplozivno in genialno. Popeljal jo je v nove vrhove. Spremenil je slovensko gledališče. Na bolje. Upam si trditi, da ni nikoli kompromitiral svojih prepričanj in vizij za politično ali osebno ugodje. In da je dosledno deloval v javno dobro. Janez Pipan je kader, ki smo si ga lahko samo želeli na vodilnih položajih, čeprav se z njim nismo strinjali. (In ki mora resno premisliti nekaj pozicij iz svojih zadnjih kolumn.)</p><p>Primerjajmo to z, ne vem, Mitjo Iršičem. Mitja Iršič prav tako ni moj najljubši človek. Na moj radar je padel šele, ko je prevzel funkcijo na Ministrstvu, za stike z javnostmi skrbi. Slabo. Prezira javno dobro, preberite si njegov Twitter. Prepričan je, da smo pijavke, da bi morala kultura na trg, da smo »reveži, nesposobni razumeti matematiko«. »Umetnost pa bo umirala na obroke. Kot vse stvari, ki se jih dotakne država,« pravi. Na pozicijo s temeljnim poslanstvom sporočati, kaj je javno dobro v kulturi, so nastavili človeka, ki ne verjame v javno dobro v kulturi. In, kar je še huje, on je to pozicijo sprejel. Se pravi: njemu je vseeno, v kaj verjame, Janši in njegovim je vseeno, v kaj verjame, kompetence so vsaj resno vprašljive, ampak je pa njihov. Očitno gre za človeka, ki mu je vseeno, ki bo zagovarjal tisto, za kar ga plačajo in kakor mu naročijo.</p><p>Vidite razliko?</p><p>Nazaj k disonanci.</p><p>Moja etična in politična pozicija mi pravita, da bi bilo potrebno vsak v zadnjih dveh letih nastavljen kader dobro preizprašati. Ugotoviti, ali je kompetenten in dosleden, ali je sposoben dobro opravljati svoje delo. Kljub političnemu zaledju. In se šele potem odločiti, ali naj ostane. Ker v racionalni demokraciji se tako kadruje, odločitve se sprejema na podlagi rezultatov in vsebin.</p><p>Ampak nimamo tega luksuza. Ker bo to predolgo trajalo. Ker bomo za ceno nekaj dobrih prepustili celo vrsto institucij slabim, namerno slabim, takim, ki prezirajo kolektive in hiše, ki jih vodijo. In tega si ne moremo privoščiti. Državo smo skoraj že zavozili. Blizu smo.</p><p>Zato, disonančno, preziram in kritiziram lustracijo, ki jo izvajajo Janša in njegovi. In hkrati spodbujam in zagovarjam lustracijo, ki jo mora izvesti aprilska vlada.</p><p>Če želi preživeti. Voditi državo, ki jo ključne institucije načrtno rušijo, je nemogoče. In skoraj vse ključne institucije so Janša in njegovi že prevzeli. Ali uničili.</p><img src="https://medium.com/_/stat?event=post.clientViewed&referrerSource=full_rss&postId=e2e45606350d" width="1" height="1" alt="">]]></content:encoded>
        </item>
        <item>
            <title><![CDATA[Znova in znova]]></title>
            <link>https://nfck.medium.com/znova-in-znova-b6da35af6c56?source=rss-5327bea0b475------2</link>
            <guid isPermaLink="false">https://medium.com/p/b6da35af6c56</guid>
            <category><![CDATA[repetition]]></category>
            <category><![CDATA[politics]]></category>
            <category><![CDATA[slovenia]]></category>
            <dc:creator><![CDATA[Jure Novak]]></dc:creator>
            <pubDate>Tue, 22 Nov 2022 21:08:30 GMT</pubDate>
            <atom:updated>2022-11-22T21:08:30.380Z</atom:updated>
            <content:encoded><![CDATA[<p><em>»Zakaj ‘ma liter vsak<br> na koncu dno?<br> Kako naj siromak<br> prenašam to?«</em></p><ul><li>Fran Milčinski — Ježek: Liter brez dna</li></ul><figure><img alt="" src="https://cdn-images-1.medium.com/max/1024/0*xcKylumJ-uMRooei.png" /><figcaption><a href="https://en.wikipedia.org/wiki/User:Hyacinth"><strong>Hyacinth</strong></a><strong> at </strong><a href="https://en.wikipedia.org/"><strong>en.wikipedia</strong></a></figcaption></figure><p>Mislim, da ne kršim nobenega molka, če znova pozovem: pojdite, prosim, volit.</p><p>Od nekdaj sem imel bivanjsko težavo z dejstvom, da mora človek nekatere stvari početi znova in znova in znova. Kaj nekatere, večino! Po kruh je treba spet in spet. Pa umivat zobe. Odnosi razpadejo, če jih ne neguješ in osvežuješ in dramiš in bodriš. Še kar se naučiš, narediš celo izpit, da je stvar zaključena in ad-acta — pozabiš, s časom, če ne uporabljaš.</p><p>Ni fer.</p><p>Ni fer, da moramo v toliko reči vlagati toliko skrbi. In truda.</p><p>Ni fer, ko pa bi bilo toliko lepše in lažje in prijetneje lotevati se vsakič znova novega in svetlečega in neodkritega. Se učiti, spoznavati, srečevati, odkrivati.</p><p>To je ta izvorni greh prehoda od nabiralništva v agrarno. Izgubljeni raj, ko se je človeški trop vsako jutro zbudil pod novim nebom, svežim, zrl v nove razglede, zalezoval drugo srno in grizljal druge jagode.</p><p>Ne strinjam se z zgodovinarji, ki pravijo, da smo nekje z monoteizmom prešli iz cikličnega v linearen čas: obratno! Prav zdaj smo ujeti v večno nove kroge istega. V rutine. V ponavljanje zgodovine. V večno branjenje že doseženega. V »daily grind«, dnevno mletje ali pa dnevno drgnjenje. V premlevanje.</p><p>Čas nas gladi proti dlaki. Od repa proti glavi, potem pa spet začne pri repu. In ni čudno, da potem taki nasršeni in razkruštrani in nejevoljni množično iščemo utehe v instant zadoščenju in stimulaciji, pa naj bodo to nekaj sekundni posnetki na medmrežju, droge in alkohol ali lažen, simuliran linearen napredek, ki nam ga ponujajo guruji in življenjski trenerji.</p><p>Ni čudno, da smo utrujeni. Da se naveličamo. V torek zvečer je na Poljsko padla raketa, verjetno ruska. »Alarmantno«, »šokantno«, »svetovna vojna bo!« je trajalo do srede. Nekje opoldne. Potem so prišle nove novice. In nove in nove in nove.</p><p>In nas mora <em>skrbet</em>. Moramo skrbet. Za Ukrajino. In jedrsko vojno. Pa za štiri volilne nedelje. Pa za inflacijo, gospodarsko krizo, podnebne spremembe, spol kandidatov, občutke in počutje cele kopice ljudi, od katerih jih tričetrt sploh ne poznamo in še in še in znova in znova. In znova.</p><p>Skrb je tu ta trajnostni pojem, kleč, breme, ki tako rado pade na pleča tradicionalno deprivilegiranih skupin, žensk, seveda, pa tudi revnejših, tujih, drugačnih. Skrb za družino, zase, za skupnost. Skrb za okolje, za bližnje, za dobro počutje. Skrb za red in čistočo. Za zdravje. Tudi duševno. Za starejše in mlade. Za mesto. Za zaposlene. Zase, ne pozabimo te skrbi — skrb zase je imperativ, ki v obilici vseh drugih skrbi povzroča večni gnev in slabo vest.</p><p>Skrb kot ideal, skrb kot cilj, je problematična, ker se ne neha. Ne konča. Skrb je večna. In enosmerna. Skrb ne pojenja. Če z nečem ravnamo skrbno, bo zdržalo dlje in podaljšalo — skrb.</p><p>Nič čudnega torej, da v svetu tako prosperirajo prav brezskrbneži. Megalomani, ki jih prav nič ne skrbi. Ne zase, ne za druge, ne za prihodnost, ne za svet, ne za družbo. In prav to brezskrbnost nam tako zlahka in učinkovito prodajajo, zapakirano v produkte in storitve. Ki pa, ker smo kljub vsemu povečini empatična in skrbna bitja, seveda ne delujejo. Brezskrbnost miljarderjev in populistov ni nekaj, kar je moč kupiti ali postati, ker je patologija, ker je <em>manko</em> nečesa. Nečesa človeškega. In povsem možno je, da nas bo kdo od teh brezskrbnežev pahnil v stanje, kjer nas ne bo več nič skrbelo, ampak žal zato, ker ničesar več, za kar nas naj skrbi — ne bo.</p><p>Lahko se vrnemo v nabiralništvo in k osnovnim preživetvenim vzorcem, iz osmih milijard nazaj na, kaj pa vem, nekaj sto milijonov. V preproste oblastne strukture, kjer se drugi odločajo namesto nas. Ker, če nimamo vpliva, če ne štejemo, če je vse odvisno od gospodarja in boga in karme in višjih sil, potem nas ne more skrbet. Ne <em>rabi</em> skrbet.</p><p>Če pa vztrajamo, da se še da, da še ni konec, da je lahko bolje, potem pa — jebi ga:</p><p>Moramo skrbet.</p><p>Še naprej.</p><p>Znova in znova.</p><p>Volit.</p><p>Znova in znova.</p><p>Vztrajat.</p><p>Znova in znova.</p><p>Protestirat.</p><p>Znova in znova.</p><p>Odpirat. Premislit. Se posvetovat.</p><p>Znova in znova.</p><p>Opozarjat. Izboljšat.</p><p>Znova. In znova.</p><p>Predvsem pa si moramo skrb, skupno skrb, skupnostno skrb, porazdelit, enakomerno, pošteno. Ker nismo narejeni (samo) kot skrbni stroji, ker nas vse frustrira, da moramo vsak dan po kruh. In na volitve. Lažje bo, če si skrbi malo porazdelimo. Da vsak poprime za en vogal. Znova in znova.</p><p>Ker kakšen dan prav paše iztegnit noge, odmislit vso to čobodro in izklopit možgan. Brez skrbi.</p><p>(Izvorno objavljeno <a href="https://vecer.com/v-soboto/kolumna-jureta-novaka-znova-in-znova-10321347">v Večeru</a>, v soboto 29. 11. 2022)</p><img src="https://medium.com/_/stat?event=post.clientViewed&referrerSource=full_rss&postId=b6da35af6c56" width="1" height="1" alt="">]]></content:encoded>
        </item>
        <item>
            <title><![CDATA[Grožnja]]></title>
            <link>https://nfck.medium.com/gro%C5%BEnja-48e2a4cb5732?source=rss-5327bea0b475------2</link>
            <guid isPermaLink="false">https://medium.com/p/48e2a4cb5732</guid>
            <category><![CDATA[russia]]></category>
            <category><![CDATA[war]]></category>
            <category><![CDATA[nuclear]]></category>
            <dc:creator><![CDATA[Jure Novak]]></dc:creator>
            <pubDate>Sun, 16 Oct 2022 06:31:31 GMT</pubDate>
            <atom:updated>2022-10-16T06:31:31.144Z</atom:updated>
            <content:encoded><![CDATA[<p><em>Vesolje je temen gozd. Vsaka civilizacija je oborožen lovec, ki se med drevesi plazi kot duh, neslišno in prihuljeno. Še diha previdno. Lovec mora paziti, saj so vsi drugi v gozdu prav tako lovci. In če najde drugo življenje — lovca, angela ali demona, nebogljeno dete ali starca, vilinca ali polboga –, mu ostane le eno: da ustreli in ga pokonča. V tem gozdu so pekel drugi ljudje. Večna grožnja, da bo vsaka izpostavljena civilizacija v trenutku uničena. To je slika kozmosa. To je razlaga za Fermijev paradoks.”</em></p><p>— Liu Cixin: The Dark Forest</p><figure><img alt="" src="https://cdn-images-1.medium.com/max/960/1*BrV1lNNU5JwIhLgnulDwgw.jpeg" /></figure><p>Stanislav Jevgrafovič Petrov je bil 26. septembra 1983 star 44 let. Sedel je na svojem položaju v bunkerju Serpukov-15, blizu Moskve, v katerem je bil nameščen tudi sovjetski center za zgodnje opozarjanje na jedrski napad po imenu Oko. Petrova je malo po polnoči sistem obvestil, da so sateliti zaznali izstrelitev interkontinentalne balistične rakete, predvidoma z jedrsko konico, ki iz ZDA leti proti Sovjetski zvezi. Njegova dolžnost, po uradnem protokolu, je bila, da naj o tem takoj obvesti nadrejene, ki se bodo na napad odzvali, spet po uradnem protokolu, z lansiranjem sovjetskih raket proti ciljem v ZDA.</p><p>Odnosi med Združenimi državami Amerike in Sovjetsko zvezo so bili v tistem času (spet) skrajno napeti, med drugim zaradi širitve Natovih jedrskih kapacitet v bližino Sovjetske zveze, tako da eskalacija hladne vojne v vročo ni bila nemogoča. Jedrska kolosa pa sta bila v osemdesetih na vrhu strategije MAD — Mutually Assured Destruction ali vzajemno zagotovljeno uničenje. Po vojaških in političnih doktrinah je uničenje nasprotnika preprečevalo predvsem zagotovilo, da bo nasprotnik, še preden ga spremeniš v radioaktivno pogorišče, izstrelil dovolj raket, da se boš nekaj minut kasneje v atomskih zubljih cvrl še sam.</p><p>Petrov se je odločil, da je opozorilo, ki ga je doseglo, tehnična napaka. Sklepal je, da ZDA jedrske vojne ne bi začele z eno raketo, pač pa s stotinami.</p><p>Interkontinentalna balistična raketa bi za pot od ZDA do Rusije potrebovala približno 30 minut. Stanislav Petrov je 30 dolgih minut je torej čakal, razmišljal o svoji odločitvi, razmišljal o posledicah, globalnih in intimnih, če se je zmotil, razmišljal o posledicah, globalnih in intimnih, če se ni.</p><p>In da je bilo breme, naloženo na Stanislavova um in dušo še težje, mu je sistem kmalu za tem javil še štiri (!) dodatne rakete na poti v njegovo domovino.</p><p>Trideset minut in še trideset minut in to v bunkerju, pod zemljo, sam, odgovoren, kriv. Potnega čela, si predstavljam, in bledih ustnic in z možgani v vročični mrzlici. “Stanislav!” si je rekel, verjetno, “Stanislav?”</p><p>Petrov je lastnoročno, s svojim (ne)dejanjem in povsem dobesedno — rešil svet. Verjetno se je v vsej zgodovini človeštva prav on najbolj približal Marvelovim superjunakom. No, podobno je dvajset let pred njim storil takrat 36-letni Vasilij Aleksandrovič Arhipov v incidentu med kubansko raketno krizo, ko je preprečil izstrelitev jedrskega torpeda s svoje podmorniške flotilje, čeprav — odrezan od komunikacij — ni vedel, ali se je nad gladino jedrska vojna že začela ali ne. Oba sta Rusa.</p><p>Leta 1995 je bolj znani Rus, Boris Jelcin, odprl zloglasni kovček, ki ga danes nosijo ob Putinu, zaradi napovedanega norveško-ameriškega testa rakete. Obvestilo se je izgubilo v birokratskem aparatu, ruska letala so vzletela, podmornice so odprle pokrove raketnih cevi, Boris pa k sreči na gumb vendarle ni pritisnil.</p><p>Vzajemno zagotovljeno uničenje je koncept, s katerim so odraščale mnoge še danes žive generacije (“Atomski s lijeve!”). Človeštvo je razvilo — in aktivno vzdržuje — stroje, artefakte, ki nas lahko v nekaj urah izbrišejo z obličja zemlje. “Vzajemno” v tem uničenju seveda ne pomeni le jedrskih velesil. Tisti Zemljani, ki bi ne bili v trenutku spremenjeni v prah, bi umrli od posledic jedrske zime in ogromnih oblakov radioaktivnega prahu. Ljudje in večina drugih živih bitij. Če bogataši nekako še računajo, da bodo posledice globalnega segrevanja v svojih ultramodernih bunkerjih preživeli, si tudi najbogatejši verjetno ne domišljajo, da bi jih po jedrski apokalipsi čakalo kaj drugega kot “vzajemno zagotovljena” smrt.</p><p>Vzajemno zagotovljeno uničenje je koncept, ki močno preveva vso človeško kulturo od druge svetovne vojne pa vsaj do razpada Sovjetske zveze. O grožnji smo pisali, snemali filme in skladbe. Dobesedno je visela nad nami v obliki Ure sodnega dne (Doomsday Clock), ki kaže, koliko časa nam še ostane do polnoči — do konca sveta.</p><p>Uro so znanstveniki, ki skrbijo zanjo, leta 1991 nastavili na 23:43. Trenutno je ura 23:58:20. Do konca sveta nas loči 100 sekund. Tako blizu polnoči nismo bili od leta 1953.</p><p>A iz kolektivne podzavesti je jedrsko uničenje od padca Berlinskega zidu nekako izginilo. V ameriških filmih so nore Ruse z raketami zamenjali neopredeljeno rjavi teroristi z umazani bombami. Pojavile so se nove, bolj “popularne” grožnje, vremenske in biološke, grožnje kulturam in tradicijam, grožnje svobodam in načinom življenja.</p><p>Zanimivo je, da so tisti, ki te dni najbolj sproščeno rožljajo z jedrskim orožjem, kljub vsemu še iz generacij, ko je to predstavljalo realen, dejanski strah. Putin namiguje, njegovi sateliti se, očitno spuščeni z verig, repenčijo in bevskajo, Zahod grozi nazaj, Zelenski v kot stisnjenega Putina nalašč in uspešno provocira, ko zmaguje v terenski in informacijski vojni. Analitiki se pogovarjajo, da saj če bo, bo majhna, bo jedrska bombica, verjetno nevredna polnega odziva.</p><p>Ameriški vojaški strategi so fenomen MAD — podzavestno ali cinično — poimenovali norost. Ker to je. Ker je konec sveta. In ker so sprevideli, v hladni vojni, da je taka dokončna eskalacija edina racionalna pot, da je edini možen odziv na začetek — kako klinično — jedrske izmenjave. Ker če nekdo vrže eno, jih bo vrgel še sto. In zato jih morami mi vreči sto in sto nanje, da se vsaj maščujemo, če že ne preprečimo. Da če oni verjamejo, da jih bomo mi vrgli sto in sto in sto, ne bodo vrgli prve. Ali prvih sto.</p><p>In očitno je nekako delovalo. Do sem smo prilezli. Trinajstega avgusta je od prve jedrske detonacije — projekta Manhattan — preteklo osemdeset let. Za hudobne in butaste opice, ki imajo v roki res dobro palico, pa je ne uporabijo, osemdeset let ni malo. Nekaj malega dobrote in pameti se v nas opicah očitno vendarle najde. Je pa ključno vprašanje, ali med Putinovim gumbom in dejanskim letom raket še vedno sedita Vasilij in Stanislav? Sta zrela, premišljena človeka ali 22-letnika, ki nista nikoli brala Vonneguta ali bratov Strugatski? Je vmes samo še računalnik?</p><p>Smo v osemdesetih letih pozabili, da mora biti hudobne in butaste opice šibe strah, da s svojo ne zamahne? Ali pa je bilo v Petrovu na delu nekaj drugega kot strah? Nekaj nesebičnega in dobrega? Nekaj, kar je verjelo v človeštvo? Je tudi v Putinu še kaj takega? Nekaj, kar ga bo zaustavilo, preden pritisne na gumb?</p><p><em>(Izvorno objavljeno v </em><a href="https://www.vecer.com/v-soboto/kolumna-jureta-novaka-groznja-10299447"><em>Večeru</em></a><em>, 15.10.2022)</em></p><img src="https://medium.com/_/stat?event=post.clientViewed&referrerSource=full_rss&postId=48e2a4cb5732" width="1" height="1" alt="">]]></content:encoded>
        </item>
        <item>
            <title><![CDATA[Naplavine]]></title>
            <link>https://nfck.medium.com/naplavine-101620774fab?source=rss-5327bea0b475------2</link>
            <guid isPermaLink="false">https://medium.com/p/101620774fab</guid>
            <category><![CDATA[authority]]></category>
            <category><![CDATA[royalty]]></category>
            <category><![CDATA[slovenia]]></category>
            <dc:creator><![CDATA[Jure Novak]]></dc:creator>
            <pubDate>Sat, 24 Sep 2022 16:24:43 GMT</pubDate>
            <atom:updated>2022-10-05T18:51:11.718Z</atom:updated>
            <content:encoded><![CDATA[<p><em>»Good morning, the Worm, your honour!«<br></em>- Roger Waters, Pink Floyd</p><p><em>»Crk’o Maršal!«</em><br>- Nele Karajlić, Zabranjeno pušenje</p><p><em>»I’ll be your animal.«</em><br>- Billie Eilish</p><figure><img alt="" src="https://cdn-images-1.medium.com/max/900/1*epvc7otqeLyH5xSgzIMciA.jpeg" /></figure><p>Ne morem verjeti: leta 2022 nekoga dejansko kronamo. OK, kronajo, mi ga ne. Se pa zdi, da bi ga. Če bi ga le lahko. Ker vlačimo ta čreva po prvih straneh medijev tudi v državah, kjer nominalno ne živimo v taki tradicionalistični, patriarhalni zablodi.</p><p>In se hvalimo, da na Titotov pogreb je pa prišlo več pomembnežev.</p><p>Za prihodnost je fenomen monarhije približno enako relevanten kot izbor <em>miss</em>. In verjetno precej bolj škodljiv. Čeprav — leta 2022 nekoga dejansko še vedno izbiramo za <em>najlepšo</em>. WTF?!</p><p>V tej isti zblojeni, izstopljeni, krhajoči se ustavni monarhiji si naslovnice deli tudi dejstvo, da bo na finalu za <em>Miss England</em> prvič nastopilo dekle brez ličil. OMG!</p><p>OK, boomers.<a href="#_edn1">[1]</a></p><p>Za prihodnost je fenomen pomembnežev približno enako relevanten kot izbor <em>miss</em>.</p><p>In bolj škodljiv.</p><p>Raje naključna <em>ravno-sem-se-zbudila-in-ne-najdem-maskare</em> miss<em>,</em> kot Musk, človek, ki v življenju še ni imel originalne ideje in je zrasel iz očkovega <em>sužnji-nam-kopljejo-smaragde</em> podjetja, producira pa same nebuloze: od vakumskih tunelov, ki so v vseh pogledih slabši od navadnega vlaka, do kolonij na Marsu, ki ignorirajo osnove fizike.</p><p>Ampak mi ga častimo kot boga.</p><p>Raje naključna <em>miss,</em> kot imperij Kardashian, ki je uspel monetizirati neverjetno in pregovorno racionalno pozornost najstnic.</p><p>In jih častimo kot bogove.</p><p>Pojem vplivnežev je v resnici v slovenščini bolj žižkovsko perverzno natančen, kot »influencer«. Namreč: beseda vplivnež je bila do porasta influencerjev pri nas sinonim za pomembneža, človeka z vplivom, dejanskim političnim in/ali ekonomskim. Ko smo te, starodobne vplivneže na nivoju definicije izenačili z ljudmi, ki snemajo butaste YouTube videe, smo zadeli žebljico na glavico.</p><p>Za prihodnost so približno enako relevantni.</p><p>OK, ampak — če ne oni, <em>vsi</em> oni, če ne Putin in Bezos, če ne Janša in Janković, kdo pa?</p><p>??</p><p>Na prvo žogo — jasno. Kdorkoli, razen starih belih moških.</p><p>Ampak če nočemo njih (nas?<a href="#_edn2">[2]</a>), kdo naj stopi na njihova mesta?</p><p>Prav gotovo ne razčeperjeni, ogorčeni komentatorji na medmrežju, ki, ker se ne zmoremo in se ne znamo znebiti vzorcev avtoritet, udinjanja in čaščenja, prav najstniško grizemo in rjovemo — za vsako ceno in ob vsaki priložnosti<a href="#_edn3">[3]</a>.</p><p>S kom ali s čem ali s čim naj nadomestimo naplavine preteklosti, vseh možnih preteklosti, ki nas prevevajo skozi kulturne in družbene in <em>biološke</em> temelje?</p><p>Kako naj mislimo boljšo prihodnost? Boljšo kako? Kako boljšo? Za koga?</p><p>Zmoremo?</p><p>Zmoremo privleči na dan, kričeča, svoja temeljna prepričanja in jih preučiti v luči belega dne?</p><p>Se zmoremo motiti in spregledati in se motiti bolje? Spodleteti in nato spodleteti bolje<a href="#_edn4">[4]</a>?</p><p>Ker konsistentno in konstantno in že tako dolgo, da se bojim, da se v vsaki tretji kolumni ponavljam, devalviramo javni diskurz.</p><p>Res.</p><p>Ob primeru eklatantnih spolnih zlorab, (kjer »spolnih« sploh ni bistveno), smo zašli na temo sprejemljivosti posameznih spolnih praks. In mrcvarimo trideset let stara pričevanja o mrtvih.</p><p>Ob pogrebu kulturno irelevantne šestindevetdesetletnice se pogovarjamo o propadlem imperiju, ki so ga že pred desetletji nasledili novi izkoriščevalci.</p><p>Ob primeru iracionalne vojne se odzovemo z enako iracionalno, blokovsko, enoumno demonizacijo celega ljudstva. In relativizacijo celotne zgodovine tega istega ljudstva. Spet: WTF?</p><p>Globalno segrevanje bomo pa že enkrat reševali. Se ne mudi.</p><p>Naplavine preteklosti so prekrile naše plaže.</p><p>Te naplavine so vsi nepogrešljivi voditelji.</p><p>Te naplavine so nacionalni in herojski miti.</p><p>Te naplavine so odrešitelji in zmagovalci in (!) mladi upi.</p><p>Te naplavine so vsi, ki mislijo, da bi nam bilo bolje v monarhiji. Ali socializmu. Ali katerikoli drugi nedomišljeni in nepremišljevani ureditvi. Ker se vse ureditve prej ali slej reducirajo na floskulo in idiom. Ali drugače: ker zaupanje v avtoriteto predpostavi prenehanje dvoma vanjo.</p><p>Ker avtoritete so zato, da jih častimo ali jim verjamemo ali celo samo zaupamo. In vse to je slabo.</p><p>Jebeš avtoritete!</p><p>Bojim se, da je pot v boljši jutri — koliščarska pot. Čez močvirje. In da je vsak kol oseben, odločen, premišljen in lasten angažma.</p><p>Bojim se, da lahko samo skupaj in v množici, v večini, <em>vsi</em> odplavimo naplavine.</p><p>Bojim se še, da si tako odplako lahko privoščimo le v našem malem mehurčku, malem kotičku sveta. Da velika večina zemljanov nima privilegija, nima možnosti spreminjati ustroja planeta. Nima možnosti <em>jebat</em> avtoritet.</p><p>Ne obljubim, da smo dovolj.</p><p>Ne obljubim, da zmoremo.</p><p>Ne obljubim niti, da bo delovalo.</p><p>Obljubim pa, da se bomo vsi skupaj počutili veliko bolje, če se bomo »avtoritetam« pričeli posmehovati.</p><p>Jezus kristus: popolnoma irelevantnega Smodeja so mediji razglasili za avtoriteto. Za <em>vplivneža</em>. Bilo bi smešno, primerjali bi ga lahko s Čaletom Saletom<a href="#_edn5">[5]</a>, če ne bi bilo vzroka. Za avtoriteto so ga razglasili, ker je bil obtožen posilstva. Jaz, z dvajset leti v »kulturi«, zanj nisem slišal do obtožbe.</p><p>Mediji, se zavedate, kako transparentni ste v svoji projekciji moči? »Kdor posiljuje <em>mora</em> bit avtoriteta, to pripada <em>njim</em>!<a href="#_edn6">[6]</a>«</p><p>»Kdor je v medijih je relevanten«, pravite, »in kriptovalute in šampon!«</p><p>»Noseča je s princem,« pravite.</p><p>S princem?</p><p>Resno?</p><p>2022?</p><p>Se lahko znebimo naplavin? Kliknite sem!</p><p><a href="#_ednref1">[1]</a> Verjeli ali ne, sem <em>per definitionem </em>— rojen leta 1980 — milenijec. Kljub uporabi sintagme <em>per definitionem</em>.</p><p><a href="#_ednref2">[2]</a> Glej opombo 1.</p><p><a href="#_ednref3">[3]</a> <em>Vse</em> je transgresija. <em>Vse</em> je zloraba. Vse je patriarhat. Vse je fašizem. Vsi so komunisti. Vse je umor.</p><p><a href="#_ednref4">[4]</a> Iz mojega najljubšega Beckettovega teksta in enega najboljših tekstov, kar sem jih kdaj bral. Iskreno, toplo priporočam. »Worstward Ho!«, prevedeno je tudi v slovenščino: »Na slabše!«</p><p><a href="#_ednref5">[5]</a> Oprostite, gospod Sale, tu vas citiram kot vodilnega slovenskega influencerja in v nikakršnem smislu ne primerjam s Smodejem.</p><p><a href="#_ednref6">[6]</a> »Listen — strange women lying in ponds distributing swords is no basis for a system of government. Supreme executive power derives from a mandate from the masses, not from some farcical aquatic ceremony.« — Monty Python: The Quest For The Holy Grail</p><img src="https://medium.com/_/stat?event=post.clientViewed&referrerSource=full_rss&postId=101620774fab" width="1" height="1" alt="">]]></content:encoded>
        </item>
        <item>
            <title><![CDATA[Resničnost]]></title>
            <link>https://nfck.medium.com/resni%C4%8Dnost-2f45b0f85449?source=rss-5327bea0b475------2</link>
            <guid isPermaLink="false">https://medium.com/p/2f45b0f85449</guid>
            <category><![CDATA[simulation-hypothesis]]></category>
            <category><![CDATA[politics]]></category>
            <category><![CDATA[slovenia]]></category>
            <dc:creator><![CDATA[Jure Novak]]></dc:creator>
            <pubDate>Sat, 24 Sep 2022 16:07:09 GMT</pubDate>
            <atom:updated>2022-09-24T16:07:09.722Z</atom:updated>
            <content:encoded><![CDATA[<figure><img alt="" src="https://cdn-images-1.medium.com/max/720/1*DonNzMFdGjVOIaxYTmQwfw.jpeg" /></figure><p>Simulacijska hipoteza gre nekako takole:</p><p>Z dovolj zmogljivim računalnikom je možno simulirati svet (in stvarstvo) na atomskem ali kvantnem nivoju.</p><p>Simulirana bitja v taki simulaciji ne morejo razlikovati med simulacijo in fizično resničnostjo. Ne obstaja eksperiment, ki bi imel v simulaciji drugačen rezultat od fizične resničnosti.</p><p>Vsaka civilizacija, ki doseže tehnološki nivo tako kompleksne simulacije, jih lahko izvaja na tisoče ali milijone.</p><p>Torej je simuliranih vesolj eksponentno več od resničnih vesolj.</p><p>Torej je možnost, da živimo v resničnem vesolju eksponentno manjša, od te, da živimo v simulaciji.</p><p>In zdaj?</p><p>Če živimo oziroma <em>ker </em>zelo verjetno živimo v simulaciji, je vse naše početje brezpredmetno? Bomo začeli množično dvigati obraze k nebu in preklinjati bitja, ki nas simulirajo? Opustili vse, kar počnemo, ker nima smisla? Se v celoti posvetili iskanju eksperimenta, ki bo vendarle dokazal eno ali drugo?</p><p>Seveda ne.</p><p>Seveda ne, ker v resnici nismo logična in racionalna bitja. Ali vsaj nismo <em>samo</em> logična in racionalna bitja.</p><p>Spominjam se pogovora, kjer je znanec trdil, da ljudje, soočeni s čvrstim argumentom, spremenijo svoje mnenje. Nisem se strinjal in opisal nekaj študij, ki kažejo, da ljudje prepričanja in mnenja zelo težko spremenimo. »OK, študije«, je rekel, »ampak jaz še vedno mislim, da imam prav.«</p><p>Človeku, ki se boji letenja, recimo, nič ne pomaga dejstvo, da je na prevoženo razdaljo letalski promet <em>daleč</em> najvarnejša oblika potovanja. Loterije delujejo <em>kljub </em>temu, da je možnost zadetka manjša od možnosti, da nas zadane strela. Ali dejstva, da je žreb 1–2–3–4–5–6–7–8 enako verjeten, kot vse ostale kombinacije. Ogromno ljudi verjame v horoskop ali karmo ali neustavljivo moč znanstvenega napredka. Kljub preverljivim, dokazljivim dejstvom.</p><p>Kognitivne znanosti ponujajo nekaj razlag, od evolucijskih, kjer je za skupnost bolje, da se strinjamo, kot da imamo prav; prek bioloških — da so prepričanja usidrana kemično, kontrargumenti pa zgolj električni signali -; do psiholoških, kjer naša gotovost, da nekaj razumemo <em>rase</em>, ko dejansko razumevanje problematike pada.</p><p>Kar je vse OK, dokler ostanemo na horoskopih in polnih lunah in strahu pred letenjem.</p><p>Nam pa zastavlja resen problem, ko se moramo soočiti z izzivi globalnega, povezanega, kompleksnega sveta. Ko naletimo na pandemije in populistične politike in globalno segrevanje.</p><p>Srhljivo je, kako zelo slabo smo opremljeni za globalno sobivanje. In kako zelo slabo razumemo <em>same sebe</em>, kot vrsto, kot družbo, kot posameznike.</p><p>Ko pride do kompleksnih vprašanj, ki prepletajo etiko, politiko, naravoslovje, ekonomijo in administracijo — tavamo.</p><p>Drobimo se na partikularnosti, ujeti v lastna življenja in interese, na lastna specializirana področja, zasuti z mnoštvi mnenj in pogledov, preplavljenimi z informacijami, ki niso umeščene v jasne kontekste ali ovrednotene, obtežene glede na zanesljivost virov.</p><p>Otrok šolski sistem ne opremlja za življenje v takem, informacijsko posredovanem svetu. Mediji s svojimi uravnoteževanji in relativizacijo dejstev, situacijam niso kos. Algoritmi, ki nam informacije v čedalje večji meri filtrirajo in sortirajo, delujejo v interesih korporacij, ki so jih razvile. Te iste korporacije pa »razmišljajo« zgolj še kvartalno, inercijsko stremijo v večanje vrednosti delnic za ceno vsega ostalega.</p><p>Ne mislite, da na koncu kolumne sledi odgovor. Vsaj toliko sem izgubljen, kot vi. Ne vem, morda potrebujemo dobro dozo razsvetljenega absolutizma, da nas spravi v red. Platonskega kralja-filozofa. Dobronamerne vesoljce, da nas zavojujejo in nam par stvari razložijo.</p><p>Ali pa, da programerji simulacije spremenijo parametre iz <em>hard</em> na <em>easy mode</em>.</p><p>Ker tole vse skupaj ne pelje nikamor.</p><p>Vojna v Ukrajini še kar traja. In niče ne kaže, da bi se kmalu končala. Globalna stavnica, ki ji rečemo ekonomija, se z izgovorom vojne spet spreminja v poligon roparjev in plenilcev, in razlike rasejo. Covid ni šel nikamor. So se mu pa pridružile koze. Oboje ignoriramo. Vreme se je odločilo, da nas ima dovolj in da se nas bo treba počasi znebit. Ignoriramo. Za vsakega odstavljenega Janšo se v treh novih državah v vrsto postavijo trije novi populofašisti. In jim kaže super. In niti o teh aktualnih, akutnih in osnovnih vprašanjih nimamo minimalnega konsenza.</p><p>Mogoče pa nam je lahko simulacijska hipoteza v olajšanje. Ker, glede na verjetno število simulacij, jih mora biti vsaj nekaj, kjer nam gre izrazito bolje. Obnašamo se pa tudi že tako, kot da nam je za izid naše različice resničnosti — popolnoma vseeno.</p><p>(Izvorno objavljeno v <a href="https://moj.vecer.com/v-soboto/kolumna-jureta-novaka-resnicnost-10293344">Večeru</a>, 13.8.2022)</p><img src="https://medium.com/_/stat?event=post.clientViewed&referrerSource=full_rss&postId=2f45b0f85449" width="1" height="1" alt="">]]></content:encoded>
        </item>
        <item>
            <title><![CDATA[Spoštovana ministrica za kulturo*]]></title>
            <link>https://nfck.medium.com/spo%C5%A1tovana-ministrica-za-kulturo-f4c08dcf0ed6?source=rss-5327bea0b475------2</link>
            <guid isPermaLink="false">https://medium.com/p/f4c08dcf0ed6</guid>
            <category><![CDATA[culture]]></category>
            <category><![CDATA[art]]></category>
            <category><![CDATA[slovenia]]></category>
            <dc:creator><![CDATA[Jure Novak]]></dc:creator>
            <pubDate>Mon, 16 May 2022 07:10:30 GMT</pubDate>
            <atom:updated>2022-05-16T11:08:30.946Z</atom:updated>
            <content:encoded><![CDATA[<p>* žensko slovnično obliko uporabljam kot nevtralni izraz za moške in ženske</p><figure><img alt="" src="https://cdn-images-1.medium.com/max/1024/1*MgYWIjOaiLI6G0uLYXU85g.jpeg" /></figure><p>Spoštovana ministrica za kulturo,</p><p>dobrodošli.</p><p>Prepričan sem, da področje odlično poznate, da vstopate v mandat z izdelanimi prioritetami in začrtanimi smernicami in da nas bo, kibicerjev, kmalu preveč.</p><p>Vseeno si bom, kot praktik, teoretik in uporabnik kulturnih politik, dovolil nanizati nekaj predlogov in opazk.</p><p>Gladko me ignorirajte, če se vam zdi, da vam solim pamet.</p><p>— -</p><p>Samozaposleni.</p><p>Uf, samozaposleni.</p><p>Minsko polje. Status vibrira med vrhunskostjo in socialnim korektivom, ne eno, ne drugo pa ne štima.</p><p>Producirate prekarne reveže in na-meji-cenzusa špekulante z zavodi in d.o.o.-ji.</p><p>Pri javnih zavodih bo treba glede zaposlitev odpreti ZJU, kamor bodo skočili sindikati in bo padla vlada. Potem je pa še cela reč s statusi in razlikami med posameznimi zavodi, kjer bomo vsi planili pokonci in v bran in v brk.</p><p>Podedovali ste najsodobnejšo in najbolj zastarelo medijsko krajino, od prve vse resne težave post-resničnostne realnosti, od druge okostenelost javnih sistemov in stare zakonodaje.</p><p>Na muzejih in kulturni dediščini smo vas vpisali v kulturni boj, kar niti slučajno ni fer. Zakaj bi se kulturna ministrica morala ukvarjat z domobranci? In osamosvojitelji?</p><p>Ustanovimo ministrstvo za zgodovino! Tja lahko stranke parkirajo ogromno zaprašenega kadra.</p><p>Iz meni neznanih razlogov k vam spadajo tudi duhovniki. Ene specifične veroizpovedi.</p><p>Upravljate s količino nepremičnin, ki ji je kos morda samo še slaba banka. Pa še ta se bo zdaj zdaj zaprla. Kolegice na drugih ministrstvih imajo čez samo sindikalne počitniške prikolice.</p><p>Relevantna mednarodna scena. Promocija naše žive kulture je definitivno v opisu del in nalog. Predlagam outsourcing kateremu od zelo kompetentnih NVOjev.</p><p>Na Ministrstvu je bilo, nazadnje ko sem preveril, 240 zaposlenih. <em>[Dejansko število zaposlenih je skupaj z organi cca. 200, op. a.]</em> Brez organov v sestavu. Se ni ta številka pred kratkim še povečala? Je to smiselno? Racionalno? Izvajalci vaših politik krvavo potrebujemo dodatna, financirana delovna mesta.</p><p>Sredstva. Lahko, vljudno prosim, pridemo vsaj na stanje pred ZUJF? Če pa bi na pred-ZUJF napičili še inflacijo — smo zmagali. Procenti za MZK! Dva. Dva in pol. Tri?</p><p>Že deset let z gospo inflacijo nismo usklajeni. Ste jo opazili, zadnja leta? Ni zanemarljiva. Vsako leto je kultura vredna desetino manj. Pa smo nujni. Kot elektrika, bencin in krompir.</p><p>Še je kratic. NPK. ZUJIK. ZOG. ZOM. Drugi ZOM. NSK. (Drugi NSK.) ZOZ. ZOD. Ne zavidam.</p><p>In krilatic. Kulturni model je ena taka. Pomeni predvsem, da povečini improviziramo nekje na presečiščih zastarelih zakonodaj, hitro, radikalno spremenjenih pričakovanj in navad javnosti ter umetniških praks, ki jih produkcijske ne dohajajo.</p><p>Še krilatice. Javno-zasebna partnerstva. Odprte institucije. Fleksibilizacija delovne sile. Monetiziranje komunikacijskih kanalov. Odprti procesi. Zelena kultura.</p><p>— -</p><p>Teza: Ministrstvo za kulturo je servis.</p><p>To je bolj stvar politične kulture kot kulturne politike, a srčno upam, da smo izvolili stranke, ki državni aparat razumejo kot tehnologijo v službi javnosti.</p><p>Ministrstvo za kulturo je servis z jasnim javnim mandatom: zagotoviti prebivalkam in prebivalcem dostop do čim bolj kvalitetnih ter čim bolj izpolnjujočih in vključujočih kulturnih produktov in storitev.</p><p>Teza: Ministrstvo za kulturo svoj mandat izpolnjuje prvenstveno s financiranjem in koordiniranjem pod-izvajalcev svojega mandata.</p><p>V tem se razlikuje od resorjev, ki svoj mandat uveljavljajo skoraj neposredno, Notranje prek Policije, recimo, ali Finančno prek FURSa in Banke Slovenije. Ministrstvo za kulturo je servis mnogoterim izvajalcem kulturnega mandata, ki so vsaj javni zavodi, nevladne organizacije in samozaposleni v kulturi, da ne omenjam agencij, skladov, centrov, televizij in tako dalje.</p><p>Ministrstvo za kulturo nima »Kulturne uprave«. In prav je, da ne. Ker smo krdelo mačk, ki nerado in slabo mijavka na ukaz.</p><p>Kulturni družbeni podsistem ni dober poligon za racionalizacijo, sistemizacijo, ukalupljanje. Več svobode pronica od Ministrstva, več svobode imajo organizacije, več svobode imajo na koncu ustvarjalci, umetnice, občinstva in odjemalci.</p><p>(Branite nas pred financarji, dacarji in moralisti. Prosim in hvala.)</p><p>Svoboda. Tudi to smo izvolili.</p><p>— -</p><p>Svobodna kultura in kultura svobode. V vse pore družbe. V vsak dogodek, v vsako zgradbo, v vsak premislek. To je mandat.</p><p>Vsakomur, najširše in najbolje. To je mandat.</p><p>Elektrifikacija. Kulture. To je mandat.</p><p>— -</p><p>V politični odgovornosti je kleč. In odgovorni politiki. Vse predolgo se Ministrstvo za kulturo pretvarja, da so kultura in umetnost, dediščina in družbena (pod)zavest objektivne, merljive kategorije. Da lahko kulture zgradiš en meter, tako kot ceste; ali po komadu, osemkolesnik na osemkolesnik.</p><p>Ne gre. Odločit se je treba in vložit zaupanje in potem zaupat in potem analizirat, znova premislit, in se znova odločit. In za to odločitvijo stat. Javno, politično, odgovorno.</p><p>Je na našem področju najbolj demokratičen pristop razsvetljeni absolutizem?</p><p>— -</p><p>Spoštovana Ministrica za kulturo*,</p><p>zdravo!</p><p>Dobrodošli.</p><p>Čakamo vas. Neučakano.</p><p>Cel kup ljudi, na voljo. Ker je to naš in vaš mandat.</p><p>Ker smo za.</p><img src="https://medium.com/_/stat?event=post.clientViewed&referrerSource=full_rss&postId=f4c08dcf0ed6" width="1" height="1" alt="">]]></content:encoded>
        </item>
        <item>
            <title><![CDATA[Voli!]]></title>
            <link>https://nfck.medium.com/voli-1fae0225ed54?source=rss-5327bea0b475------2</link>
            <guid isPermaLink="false">https://medium.com/p/1fae0225ed54</guid>
            <category><![CDATA[slovenia]]></category>
            <category><![CDATA[elections]]></category>
            <category><![CDATA[volitve]]></category>
            <category><![CDATA[slovenija]]></category>
            <dc:creator><![CDATA[Jure Novak]]></dc:creator>
            <pubDate>Sat, 16 Apr 2022 10:30:36 GMT</pubDate>
            <atom:updated>2022-04-16T10:31:27.087Z</atom:updated>
            <content:encoded><![CDATA[<p>Vse si že slišala.</p><p>Kaj se splača.</p><p>Kako računat.</p><p>Kako se razdeli neveljaven glas, kam gre glas za stranko, ki ne pride v parlament, za koga voliš, če ne voliš.</p><p>Vse si že slišala, in res ti nočem težit.</p><p>Ampak me je strah. Res me je.</p><p>Viktor je spet viktor! Marie se bliža Macronu. Aleksander bo kmalu Veliki.</p><p>Strah me je.</p><figure><img alt="" src="https://cdn-images-1.medium.com/max/1024/1*8UA-txzBZp0s1w8O0lQs3A.jpeg" /><figcaption><a href="https://www.muzej-nz.si/si/zbirke-new/1863">Plakat Ive Šubica — MNZS (muzej-nz.si)</a></figcaption></figure><p>Če ne bi upal, me ne bi bilo strah. Če bi mislil, da je naš Viktor že viktor, da bo Janez — Kranjski, bi tuhtal, kaj bom, ko me odrežejo. Kaj bom in kako. Kam. S čim. S kom.</p><p>Ampak še upam. Še je šansa. Skupaj zmoreva.</p><p>Vse si že slišala, ampak te vseeno prosim. Voli.</p><p>Lahko poskusim s še eno metaforo?</p><p>Volitve niso poroka, pač pa avtobus. Greš na tistega, ki te pripelje najbližje cilju. Če boš čakala idealnega, boš obstala na postaji.</p><p>Voli. Prosim.</p><p>Okej, okej, oprosti, vem, težim. Odločila si se že, da te ne zanima. Da si ti okej, da so vsi enaki lažnivi debili, da noben ne predstavlja <em>tebe</em>, se ne bori <em>zate</em>.</p><p>Prav imaš. Skupaj sva razočarana.</p><p>Pazi to — enkrat sem, v svojem volilnem okraju, moral obkrožit Ladota Leskovarja. Ladota. Leskovarja.</p><p>(Digresija — Demeter imasta o Ladotu odličen komad — <a href="https://youtu.be/-0VzU5kZ2iA">Lada</a>)</p><p>Pa sem ga. Obkrožil. Ker sem moral. Volit. Ker je bilo treba. Ker je treba.</p><p>Daj, no.</p><p>Saj veš, da je treba.</p><p>Pa si delim s tabo vse pomisleke. Res si jih. Če mene vprašaš, je najboljši sistem absolutizem (mene). Takoj naslednja je mikropogodbena anarhična post-scarcity AI-arbitritana kiberutopija. Potem pa dolgo nič, potem pa nek ideal demokracije, ki je mogoče obstajal en kratek trenutek v novo združeni Nemčiji ali pa v Južni Afriki takoj pa padcu aparthajda, pa v neposredni demokraciji v Rožavi, kak dan, preden je šlo vse k vragu; potem pa zelo dolgo nič, potem pa mogoče, zelo, zelo počasi pridemo do našega kluba starih slovenskih penisov, kamor počasi že spadam, ki se delamo, da delamo zate.</p><p>Med starimi slovenskimi penisi, kamor počasi že spadam, ki se delamo, da delamo zate, so razlike.</p><p>Zato voli!</p><p>Voli tistega lažnivega debila, za katerega upaš, da ne bo uničil države.</p><p>Da ne bo preprečil, da bi naslednjič volila. Tudi če za novega lažnivega debila.</p><p>Ker — evo razlike — eni slovenski penisi (zdaj mešam penise in debile, oprosti, vznemirjen sem), <br> — eni slovenski penisi že dve leti uničujejo medijsko krajino in masakrirajo svobodne glasove razuma, drugi pa ne.</p><p>Voli zato, da boš lahko znova volila.</p><p>Realpolitik je zanič izraz, izmislili so si ga modeli, ki so furali slabe politike, politike proti ljudem, v drugi polovici prejšnjega stoletja. Rekli so: »ni šlo drugače«, »takle mamo,« so rekli. Iskreno bi morali reč »to zmoremo«, »do sem nam nese«, »to nam dogaja« in »boli nas za vse ostalo.« Ampak fora Kissingerja in De Gaulla je bila, da sta se iz pozicije absolutne moči delala, da sta — ti. Kot ti. Da je njuna politika edina možna, ker je politika naravna sila, je kakršna je.</p><p>Ni.</p><p>Zaenkrat še, malo še, še malo, še nekaj časa, če bomo vztrajali, smo <em>mi</em> politika.</p><p>Si ti politika.</p><p>In ja, podpri 8. marec ali pa voluntiraj v občini, ali pa pridi v petek, ali pa organiziraj anarhiste ali pa gasilce ali pa društvo klekljaric.</p><p>Ampak potem še voli.</p><p>Prosim.</p><p>Voli %ARHG% %KRALGH% za %GLAJRH% SDS, če hočeš. Če misliš, .da je Janez tvoja prihodnost, ga %GČLJARH% voli</p><p>Voli.</p><p>Do nedavna je držalo, da večja volilna udeležba pomeni več glasov za levico, več progresivnih, svobodnih glasov. Temu ni več tako. Vzpon nevsebinskih, praznih populistov je zamajal in relativiziral stare prognoze. Ne vem več, ali bo tvoj glas osvabajujoč.</p><p>Vseeno, prosim, voli.</p><p>Tudi če samo zato, da mi poveš, da mi pojasniš, kje živim. Da bom vedel.</p><p>Povsem možno je, da sem napačen penis-debil. Da hočeš druge penis-debile (žal imaš samo nas na izbiro) in da si mastno pljuvam v lastno skledo.</p><p>Ampak vseeno vljudno, iskreno, toplo prosim: voli.</p><p>Floskula bo, če ti naštevam, kaj vse bodo <em>fantje</em> zrihtali. Abortus in migrante in RTV in prekarce. Mene. Tebe.</p><p>Floskula bo, ker so na drugi strani tudi <em>fantje</em>, tudi priklopljeni na kapital, tudi previdni in postopni in <em>realpoltični</em>.</p><p>Ampak. Ampak!</p><p>Niso vsi isti. Res niso. Nekaj jih, mislim, celo še vedno <em>verjame</em> v stvari. Morda več, kot misliva. Kar nekaj jih je, se mi zdi, ki so šli na volitve z dejanskim namenom spreminjat, izboljševat, reševat. Okej, morda se potem vsi ne znajdejo, pa koga zapelje oblast, pa prav vsi ugotovijo, da se spustili v komplicirane, garaške, umazane posle, da ideali niso dovolj, da je treba delat, in mogoče potem tudi niso vsi za to, da bi zavihali rokave in se malo … usedejo. Ampak nekaj jih je gotovo takih, ki bi.</p><p>In veš kaj? Mogoče je od notri težko spreminjat sistem, ker je star in zasidran in zarjavel in trd in počasen. Ampak veš od kje se ga pa več kot očitno in res ne da? Od zunaj. Orjaški napori, ki so jih morali vlagat protestniki in civilna družba, da so malo po malo, mic po mic, vsaj nekaj stvari zapeljali na bolje, to ni vzdržljiv sistem. Tega se ne moremo it. Dokler smo v demokraciji in kapitalizmu, rabimo v parlamentu čim več ljudi, ki se jim da, ki so pripravljeni delat. Za nas. Za naju. Zate.</p><p>Čim več ljudi, ki se jim trenutno lomastenje po medijih, gospodarstvu, pravu, kulturi, pravicah, svoboščinah, delavcih, vsaj malo gnusi. Čim več ljudi s čim več integritete.</p><p>Upajva, da se te kosci integritet potem seštejejo v kolikor toliko funkcionalno, kolikor toliko decentno politiko.</p><p>Če je to vsaj možno, je to dovolj razloga, da — voli!</p><p>Iskreno mislim, da so te volitve nujna, edina, zadnja šansa. Če jih spušiva, ti in jaz — spušiva državo in svobodo in demokracijo in lajf.</p><p>Draga, spoštovana, ljuba. Voli.</p><p>Voli zame, čeprav in ker ne kandidiram.</p><p>Voli zase, da boš lahko rekla, da si.</p><p>Voli za vse tiste, ki ne bodo.</p><p>Voli.</p><p>(Izvorno objavljeno v <a href="https://www.vecer.com/v-soboto/kolumna-jureta-novaka-voli-10279178">Večeru</a>, v soboto 16.4.22)</p><img src="https://medium.com/_/stat?event=post.clientViewed&referrerSource=full_rss&postId=1fae0225ed54" width="1" height="1" alt="">]]></content:encoded>
        </item>
        <item>
            <title><![CDATA[Vojna]]></title>
            <link>https://nfck.medium.com/vojna-5d8dbb4b8831?source=rss-5327bea0b475------2</link>
            <guid isPermaLink="false">https://medium.com/p/5d8dbb4b8831</guid>
            <category><![CDATA[ukraine-war]]></category>
            <category><![CDATA[ukraine]]></category>
            <category><![CDATA[war]]></category>
            <dc:creator><![CDATA[Jure Novak]]></dc:creator>
            <pubDate>Sun, 13 Mar 2022 09:19:29 GMT</pubDate>
            <atom:updated>2022-03-13T09:20:45.407Z</atom:updated>
            <content:encoded><![CDATA[<figure><img alt="" src="https://cdn-images-1.medium.com/max/1024/1*b_fajTC-QiuUX8XPW7F-Ew.jpeg" /></figure><p>Vojna je.</p><p>Nenavadno je, postopati po vsakdanjih opravkih, misliti vsakdanje skrbi, medtem ko tako blizu divja vojna.</p><p>In ja, seveda, vojna divja ves čas, vsak dan, vse moje življenje, <em>nekje</em> na svetu. In ja, seveda je <em>bedno</em> in svetohlinsko in malenkostno in sebično in rasistično, da bolj živo doživljam to, belo in bližnjo vojno, kot tiste bolj oddaljene in zamegljene.</p><p>Racionalno vem, da so vse vojne enako<em> moje</em>, enako <em>naše</em>, ampak tistih drugih, oddaljenih me… ni tako strah? Jih doživljam bolj fikcijsko? Racionalno vem, da so vse vojne enako slabe, ampak ta vojna se je vame vpletla čustveno.</p><p>In ja, seveda je tudi racionalnih vzrokov za to vojno ogromno in so kompleksni in prepleteni in jih lahko iščemo v ekonomsko-političnih analizah, psihologijah in ideologijah, sivih kabalah in astroloških kartah, v bibliji in inerciji.</p><p>Ampak, si rečem, ko se otresem analiz in mnenj in racionalizacij in zastranitev, ampak, si rečem, fak, vojna je.</p><p>***</p><p>Najjasnejši spomin iz zadnje bližnje, otrok sem bil, je na nočno moro, na nedefiniran <em>melange</em>, zlitje posnetkov s poročil, tihih pogovorov odraslih, nerazumljenih akcijskih filmov s Sove, in tega, kar iz fragmentov naredi vročična otroška domišljija. Spominjam se, da so se stene elastično bočile in stiskale, se oddaljevale in spet približevale, spominjam se, da so skozi okna topotali topovi, da so se v šipo zaletavale temno rjave ptice in mrtve padale na tla.</p><p>Spominjam se glasnega brnenja zamrzovalne skrinje, ko smo se, v resnici povsem udobno, stiskali v kleti, polni prigrizkov in potrebščin, postlani z dekami in spalnimi vrečami. Spominjam se kislega vonja zelene gumijaste zaščitne maske z velikimi okroglimi filtri, ki mi jo je zaščitniška mama poskusno nategovala na obraz.</p><p>Spominjam se prepirov o tem, ali naj me pošljejo k sorodnikom v Avstrijo. In o tem, ali moramo res vsakič v klet. In o tem, kje je bil <em>on</em> in <em>zakaj</em> in ali ni slišal…</p><p>***</p><p>Ampak tisto ni bila <em>moja</em> vojna. Bila je vojna odraslih, pojasnjena s preprostimi <em>mi in</em> <em>oni drugi</em> posploševanji, predvsem pa mi, otroku, nedosegljiva.</p><p>Ta vojna je <em>naša</em>. Vojna nas, ki smo tu, zdaj, ki smo odrasli, ki smo tako ali drugače, čeprav le malenkostno, opolnomočeni, ki se lahko in se moramo do nje opredeliti.</p><p>In v veliko večji meri je ta vojna <em>njihova</em>, ki so tam, tako blizu in tako daleč, ki jo živijo s svojimi telesi in umi, ki jih rešetajo krogle in mesarijo eksplozije, ki bežijo, ki se vračajo, ki se poslavljajo, ki izpolnjujejo ukaze, ki so junaki in strahopetci, oboje, hkrati, stokrat na dan. Ta vojna je njih, ki jo bdijo, ki jo sanjajo, ki jo molčijo in ki jo kričijo.</p><p>***</p><p>Vojna je.</p><p>Vojna je, ker je vojna <em>naravno</em> stanje.</p><p>Vojna je, čeprav smo se <em>lepo</em> zmenili, da vojne tu, take, ne bo nikdar več. Vojna je, ker je vpisana v človeštvo. Vojna je, ker je <em>lahko</em> vojna.</p><p>***</p><p>Lepo smo se zmenili. In kaj to zdaj pomeni za ostale reči, za katere smo se lepo zmenili?</p><p>Okej, saj vem, da je praksa vedno malo umazana in nenatančna, da človeški dogovori nikoli ne držijo v celoti in povsod, da smo nepredvidljivi in nedosledni, ampak za nekatere stvari smo se res … se nismo?</p><p>Suženjstvo še obstaja, seveda, ampak reducirano, zdesetkano, teritorialno in politično in praktično, čeprav je bilo z nami in vseprisotno vse od začetkov civilizacije.</p><p>In lakota in revščina, mar ju nismo vsaj omilili, vsaj denormalizirali, ko sta bili tako dolgo stalnici in dejstvi?</p><p>In smrtne kazni in kuge in totalitarizmi in …</p><p>***</p><p>Pred leti sem stal na razvalinah srednjeveškega obzidja in razmišljal o civilizaciji, ki je potrebovala šest metrov debel zid, ki se je zaprla v kokon, da je branila svoj droben plamen v temni noči barbarstva in divjine, ki sta jo obkrožala. Razmišljal sem, kako je moja civilizacija, kako sta moja varnost in zavetje — drobna plamena, majhni iskrici v širšem zgodovinskem in globalnem kontekstu.</p><p>Kako noro srečo imam, da sem se rodil in odrastel prav zdaj in prav tu, v krhkem, kratkotrajnem in prostorsko zelo omejenem balončku, kjer in ko lahko živim, kot živim: nenormalno svobodno, nenormalno brez strahu, nenormalno varno.</p><p>***</p><p>Ste kdaj pomislili, kako bi izgledalo, če ljudje ne bi bili na vrhu prehranjevalne verige? Če bi se recimo po ulicah še vedno sprehajali sabljasti tigri, ki bi bili včasih lačni, včasih pa bi — mački — lovili samo za zabavo?</p><p>Kako bi se obnašali? Kako bi pošiljali otroke v šole? Kakšne hiše bi si gradili?</p><p>Sabljaste tigre smo iztrebili.</p><p>***</p><p>Vojna je.</p><p>Vojna je, tudi če je je konec.</p><p>Vojna je, tudi če ta kolumna izide v Večeru, kjer je na naslovnici samo ducat črk: VOJNE JE KONEC.</p><p>Vojna je, in vsaka vojna, ta pa še posebej jasno, razblinja iluzijo razvoja človeštva proti postopnemu izkoreninjenju vojn na temeljih zahodnih demokratičnih in svobodnjaških principov.</p><p>Vojna je, in smeji se nam v brk. Pravi: v liberalni kapitalizem je vpisano izkoriščanje. Brez izkoriščanja propade. Zahodnjaške vojne niso aberacija, niso napaka na poti v svet brez vojn, ampak so temeljni predpogoj obstoja Zahoda.</p><p>Vojna je, pičke, ker ste končno še vi fasali eno, po vseh, ki ste jih veselo izvažali vsa ta leta.</p><p>Vojna je, ker je <em>lahko</em> vojna.</p><p>***</p><p>Ta vojna, specifično ta vojna, se je polna trnov in zaudarjajočih cvetov dvignila iz rodovitne ukrajinske prsti v višave in razmetala nova, žgoča, potentna semena vojne po vsem svetu. Razklala nas je, tujca še bolj potujčila, pluralnost skazila v enoumje, poglobila notranje razdore. Ta vojna nam je nastavila ogledalo, v katerem smo se na vseh straneh zagledali krvavih rok in požrtnih, slinastih gobcev.</p><p>To je vojna, ki jo tako <em>mi</em> kot Rusi bijemo do zadnjega Ukrajinca.</p><p>Da smo na jasnem: <em>mi in Rusi </em>se borimo do zadnjega <em>Ukrajinca</em>.</p><p>Oprosti, Ukrajina. Vojna je.</p><p>***</p><p>Oprosti, Ukrajina.</p><p>Vojna je.</p><p>(Original objavljen v <a href="https://www.vecer.com/v-soboto/kolumna-jureta-novaka-vojna-10274025">Večeru</a>, 12. 3. 2022)</p><img src="https://medium.com/_/stat?event=post.clientViewed&referrerSource=full_rss&postId=5d8dbb4b8831" width="1" height="1" alt="">]]></content:encoded>
        </item>
        <item>
            <title><![CDATA[Eno kulturo, prosim]]></title>
            <link>https://nfck.medium.com/eno-kulturo-prosim-c2d42e3d17e3?source=rss-5327bea0b475------2</link>
            <guid isPermaLink="false">https://medium.com/p/c2d42e3d17e3</guid>
            <category><![CDATA[covid19]]></category>
            <category><![CDATA[slovenia]]></category>
            <category><![CDATA[culture]]></category>
            <dc:creator><![CDATA[Jure Novak]]></dc:creator>
            <pubDate>Sun, 13 Feb 2022 18:12:54 GMT</pubDate>
            <atom:updated>2022-02-13T18:12:54.243Z</atom:updated>
            <content:encoded><![CDATA[<blockquote>Škoda, bil je svež.<br> Ta je to sezono prvi.<br> Lani pa na vrvi <br> trije so končali.<br> Tak škandal!<br> Ki spravlja nas in ta naš bar<br> ob dober glas.</blockquote><ul><li><em>M. Brecelj: Škandal v rdečem baru</em></li></ul><figure><img alt="" src="https://cdn-images-1.medium.com/max/1024/1*gISKhFSR7KQfRH-bESiR9g.jpeg" /><figcaption>Jan Beránek, CC BY-SA 3.0, via Wikimedia Commons</figcaption></figure><p>Kolumno pišem 8. februarja, na praznik slovenske kulture, ki ga, povedno, praznujemo ob obletnici smrti našega največjega pesnika.</p><p>Veseli me, da živim v državi, ki svojo kulturo vsaj enkrat letno in vsaj na papirju povzdigne v središče dogajanja, umesti na naslovnice časopisov in spletnih strani, proslavlja na prvem programu javne televizije. Veseli me, da poezija, pa čeprav stara skoraj dvesto let, odmeva po ulicah slovenskih mest. Da se središče Kranja napolni, kot bi sprejemali olimpijske zmagovalce.</p><p>Manj me navdušuje dejstvo, da to počnemo praktično samo na ta dan. In da to počnemo ritualizirano, politizirano, komercializirano. Samo sebi v namen.</p><p>In ja, vem, da je takšna narava praznikov. In obletnic. Vem, da se prazniku kulture ne godi nič slabše, kot božiču, ali osamosvojitvi ali bognedaj vnebovzetju.</p><p>In vem tudi, da ob vsakem takem prazniku kolumnisti jadikujemo in zvijamo roke nad izgubo <em>pomena</em> in <em>smisla</em> praznika.</p><p>In da je predvidljivo, da prav jaz prav ob tem času pišem prav to, saj sem vendar <em>kulturnik</em> in torej branim svoj fevd.</p><p>Res je. Okej. Ampak.</p><p>Ampak slovenska kultura ni v najboljšem stanju.</p><p>V zadnjih letih nas pretresata dve ujmi. Ena je epidemija, ki je vsaj živo kulturo prizadela disproporcionalno bolj kot večino drugih panog — zaradi temeljev druženja, družabnosti, ki sta v kulturo, v umetnosti, tudi najbolj samotne, vpisana. In ker so druženja še vedno omejena in odsvetovana, sta omejeni in odsvetovani tudi kultura in umetnost.</p><p>Druga ujma je družbena in politična preobrazba v smer enoumja in totalitarnosti. Ker so umetnosti, ker je kultura v svojem bistvu individualizirana, ker širi obzorja duha, je in bo vedno na poti in ovira tistim, ki želijo uniformirano, zglajeno, poslušno in pohlevno družbo.</p><p>Recimo bobu bob — velika večina ustvarjalk in ustvarjalcev kulturnih dobrin je vsaj implicitno, če ne eksplicitno, bolj naklonjenih liberalnim, progresivnim, svobodomiselnim političnim idejam, kot centralizmu in konservativizmu.</p><p>Velika tragedija slovenske politike je, da se tega precej bolj zaveda desni politični pol. Desne stranke se vsakič, ko so na pozicijah moči, bolj odločno ukvarjajo s kulturo od levih, ker vedo, da jim je, vsaj v sodobnem, živem smislu, nevarna. Dosledno se trudijo, da bi kulturo in umetnost ukalupile, privezale nazaj na <em>blut und boden</em> teorije državotvornosti in nacionalne identitete, ker je ta, skoraj dvesto let stara definicija kulture edina, ki je združljiva z njihovimi interesi. Pozabljajo, da je bil romantični nacionalizem v svojem času radikalna in prevratniška ideja, revolucionarna, nevarna ideja, proti kateri so se oblasti borile.</p><p>Žal to pozabljajo tudi na slovenski levici. Zdi se, če gledamo samo klavrno mrcvarjenje Nacionalnih programov za kulturo, da je ukvarjanje s smislom, sodobnostjo in vizijo slovenske umetnosti in kulture levim strankam pogosto odveč. Zanjo nimajo energije ali volje ali politične moči ali kadra. Desnica pač. Tudi, če samo v smislu omejevanja, striženja peruti in preprečevanja prevratništva.</p><p>Ko desnica govori o kulturi, govori o tradiciji. S katero ni nič narobe. Če se zavedamo, da vsaka tradicija vodi v sodobnost, v napredek, v nove tradicije, prijeme, poglede.</p><p>Preden sem postal ta psovka — <em>kulturnik</em> — sem bil odjemalec kulture. Uživač kulturnih dobrin. Bralec, poslušalec, gledalec, obiskovalec. In prepričan sem, da nič drugega v moji mladosti ni imelo name tako pomembnega vpliva kot glasba, gledališče, galerije in knjige. Umetniška dela so mi odpirala nova obzorja, me soočala z lastnimi omejitvami, me pretresala, mi prevpraševala svetonazor in me preoblikovala. Upam si trditi, da v bolj empatičnega, bolj izobraženega, bolj celovitega človeka.</p><p>Ker to kultura v osnovi počne. Prenaša občutja, vednosti, znanja, veščine. Odpira horizonte in kontekste. Povezuje. Združuje, v sozvočjih individualnih izrazov.</p><p>Pustimo pri miru, vsaj 8. februarja, državotvornost in nacionalno identiteto. Z državo in nacijo imamo v resnici predvsem ekonomske, politične in logistične težave. Če se želimo dobro odzivati na izzive sodobnega časa, potrebujemo agilno in prilagodljivo skupnost. Skupnost, ki je zmožna samorefleksije in adaptacije. In živa umetnost in živa kultura tvorita prav to — družbo. Družbotvorna je, kultura. Zdravo družbo tvori in zdrave posameznike. Razgledane, kritične, empatične, odprte. Take, kakršnih si lahko samo želimo.</p><p>Zdaj pa.</p><p>Slovenska kultura ni v najboljšem stanju. V ožjem smislu sta jo omenjeni ujmi, politična in zdravstvena, ujeli v slabem stanju, na podlago dolgoletnega političnega in finančnega zanemarjanja. Umetnice in umetniki na svobodi životarijo, ali pa opuščajo poklic, odhajajo v tujino, izgubljajo pomembne veščine in priložnosti. V javnem sektorju smo na prepihu političnih mahinacij in kadrovskih čistk, sredstva že desetletje stagnirajo, vsaj z inflacijo, prenove modelov kulturne produkcije, ki bi bili kos izzivom in priložnostim sodobne umetnosti pa ni in ni. Posamezni uspehi in mojstrovine so prejkone izjeme in nastajajo <em>kljub</em> sistemu.</p><p>Tudi v širšem smislu v Sloveniji drvimo proti kulturnemu dnu. V vseh besednih zvezah, kjer nastopa »kultura«. Kultura dialoga je na psu. Politične kulture ni več. Ne obnašamo se kulturno. Bralna kultura dosledno stagnira. Kulturni domovi samevajo. Še s horti-, fiz- in agri- kulturami imamo težave.</p><p>Potrebujemo, po vrsti:</p><ul><li>Jasen, javen, vključujoč in dosleden premislek o tem, kaj kultura je, kaj lahko od nje pričakujemo in kaj potrebuje za rast in razvoj.</li><li>Odločno politično in javnofinančno podporo za tak razvoj.</li><li>In široko, dosledno in generacijsko osveščanje in spodbujanje javnosti v smer množičnega proizvajanja in uživanja kulturnih dobrin.</li></ul><p>Šele potem bomo lahko s ponosom praznovali svoj kulturni praznik.</p><p>Pa na zdravje!</p><p>(Original objavljen <a href="https://www.vecer.com/v-soboto/kolumna-jureta-novaka-eno-kulturo-prosim-10270093">v Večeru</a> v soboto, 12. 2. 2022.)</p><img src="https://medium.com/_/stat?event=post.clientViewed&referrerSource=full_rss&postId=c2d42e3d17e3" width="1" height="1" alt="">]]></content:encoded>
        </item>
        <item>
            <title><![CDATA[Čista jeba]]></title>
            <link>https://nfck.medium.com/%C4%8Dista-jeba-234ab1c9a25?source=rss-5327bea0b475------2</link>
            <guid isPermaLink="false">https://medium.com/p/234ab1c9a25</guid>
            <dc:creator><![CDATA[Jure Novak]]></dc:creator>
            <pubDate>Sun, 16 Jan 2022 20:59:53 GMT</pubDate>
            <atom:updated>2022-01-16T21:02:49.710Z</atom:updated>
            <content:encoded><![CDATA[<figure><img alt="" src="https://cdn-images-1.medium.com/max/1024/1*_n4FKjW3dveMfFIkFpv2gw.jpeg" /><figcaption><a href="https://www.flickr.com/photos/jetheriot/5748496497">clusterfuck | J E Theriot | Flickr</a></figcaption></figure><p>Težavo imam.</p><p>Znašel sem se v kognitivni disonanci.</p><p>V situaciji, kjer sem prepričan v nasprotna, neskladna dejstva.</p><p>Namreč, na kratko: Janša in njegovi izvajajo čistko. Čistke. Nazadnje, zelo očitno, na RTV, v kulturi, na policiji in v energetiki. Ampak v resnici že ves zadnji mandat. Odločno. Jasno. Javno. Odpuščajo in odstranjujejo. Nato pa nastavljajo in zaposlujejo in parkirajo in inštalirajo.</p><p>Kar je slabo. Zelo slabo. Grozno je. Ljudje, ki so delali dobro in predano in odločno in z vizijo letijo ven, noter pa naletavajo ljudje, ki nimajo ne znanj, ne smisla, ne vizije, ne želje. Janša in njegovi črpajo iz čedalje bolj plitkega kadrovskega bazena in na pozicije nastavljajo ljudi, ki pozicijam več kot očitno ne bodo kos. Ki ne izpolnjujejo niti formalnih pogojev. Ali pa zanje formalne pogoje, če je res nujno, spremenijo. Janša in njegovi polnijo ključne institucije z (vodilnim) kadrom, ki te iste institucije prezira. Kadrom, ki bo institucije zavozil in zmasakriral. Ker so zato tam.</p><p>Janša in njegovi izvajajo čistke, po vzoru partije, po vzoru Stalina, po vzoru »samo, da je naš.« Niso jim važne kompetence, strokovnost ali uspešnost. Vseeno jim je za vizije ali namene ali mednarodne mreže ali finančne izkaze. Če nisi naš, si na vrsti za odstrel.</p><p>Fej in fuj. To je treba ustavit, preprečit, razveljavit, sanirat.</p><p>Mi moramo ravnat enako.</p><p>Fej in fuj, ampak mi moramo preprosto, z dekretom, odločno in enostavno, razveljavit vsa imenovanja od 13. marca 2020.</p><p>Kar je slabo. Zelo slabo. Grozno je. Med nastavljenimi so ljudje, ki že sedaj delajo dobro in predano in odločno in z vizijo. Res jih je malo, res so vsaj delno politično slepi, če so se pustili nastavit tej vladi, ampak niso <em>vsi</em> napačni.</p><p>Žal pa nimamo tega luksuza. V to sem prepričan. Če naj nova vlada — vlada, če naj imajo vsaj možnost umiriti in stabilizirati stanje, morajo odpustiti <em>vse</em>.</p><p>In tu je kleč. Disonanca. Janša in njegovi lomastijo in uničujejo, s prezirom in ignoranco demontirajo in klestijo vsevprek. Po logiki pripadnosti. Kar je v nasprotju z vsemi mojimi prepričanji. Vseeno mi je, ali so mi ljudje simpatični in ali se z njimi strinjam. Vseeno mi je, ali smo politično usklajeni in ali smo zapisani istim idealom. Če dobro opravljajo svoje naloge, svoj mandat, če so dobri za <em>javno</em>, so primerni za svoje <em>javne </em>pozicije. Ker o tem govorimo, ko politika nastavlja. Vseeno mi je, katere sestrične in nečake politika nastavlja v privatne firme, to je samo korupcija. Ko pa politika nastavlja v javne institucije, nastavlja vsem nam, <em>za</em> vse nas in v našem imenu.</p><p>Na področju kulture, ki ga najbolje poznam, sem spoznal precej ljudi na vodstvenih položajih, ki mi niso simpatični, s katerimi se morda ne strinjam v temeljnih premislekih, ampak ki sem jim moral skozi zobe priznati, da delajo dobro. Kompetentno. Koristno. Za skupno dobro.</p><p>Vsi ti ljudje zdaj letijo. Ker celo to ni več dovolj. Če nisi eksplicitno, eklatantno desen, Janšev, nimaš več kaj iskati v javnem. Novi nastavljenci in nastavljenke pa ne nastopajo z mnenji ali delom, pač pa z dobesednim povzemanjem vladnih pozicij.</p><p>Nič, bom konkreten. Se mi zdi, da je čas za biti konkreten.</p><p>Janez Pipan ni moj najljubši človek. Nazadnje mi je v intervjuju pripisal, da sem podkupljen kolaborant, ki ga je izločil iz financiranja v zameno za direktorsko pozicijo. Janez, obljubim, da ne. Ravnal sem po svoji vesti.</p><p>Spoznala sva se pred petnajstimi leti in si že takrat nisva bila preveč všeč. Druga generacija sva, najini viziji dobrega gledališča sta zelo različni, komunicirava različno. Verjetno, če bi primerjala svoji politični poziciji, bi našla velike vrzeli. Je pa Janez Pipan neizpodbitno velikan slovenskega gledališča, kot avtor in kot ravnatelj. Režiral je vrsto prelomnih predstav. Oba sva umetniško vodila Glej, dvajset let narazen. Ljubljansko Dramo je v svojih mandatih vodil filigransko, eksplozivno in genialno. Popeljal jo je v nove vrhove. Spremenil je slovensko gledališče. Na bolje. Upam si trditi, da ni nikoli kompromitiral svojih prepričanj in vizij za politično ali osebno ugodje. In da je dosledno deloval v javno dobro. Janez Pipan je kader, ki smo si ga lahko samo želeli na vodilnih položajih, čeprav se z njim nismo strinjali. (In ki mora resno premisliti nekaj pozicij iz svojih zadnjih kolumn.)</p><p>Primerjajmo to z, ne vem, Mitjo Iršičem. Mitja Iršič prav tako ni moj najljubši človek. Na moj radar je padel šele, ko je prevzel funkcijo na Ministrstvu, za stike z javnostmi skrbi. Slabo. Prezira javno dobro, preberite si njegov Twitter. Prepričan je, da smo pijavke, da bi morala kultura na trg, da smo »reveži, nesposobni razumeti matematiko«. »Umetnost pa bo umirala na obroke. Kot vse stvari, ki se jih dotakne država,« pravi. Na pozicijo s temeljnim poslanstvom sporočati, kaj je javno dobro v kulturi, so nastavili človeka, ki ne verjame v javno dobro v kulturi. In, kar je še huje, on je to pozicijo sprejel. Se pravi: njemu je vseeno, v kaj verjame, Janši in njegovim je vseeno, v kaj verjame, kompetence so vsaj resno vprašljive, ampak je pa njihov. Očitno gre za človeka, ki mu je vseeno, ki bo zagovarjal tisto, za kar ga plačajo in kakor mu naročijo.</p><p>Vidite razliko?</p><p>Nazaj k disonanci.</p><p>Moja etična in politična pozicija mi pravita, da bi bilo potrebno vsak v zadnjih dveh letih nastavljen kader dobro preizprašati. Ugotoviti, ali je kompetenten in dosleden, ali je sposoben dobro opravljati svoje delo. Kljub političnemu zaledju. In se šele potem odločiti, ali naj ostane. Ker v racionalni demokraciji se tako kadruje, odločitve se sprejema na podlagi rezultatov in vsebin.</p><p>Ampak nimamo tega luksuza. Ker bo to predolgo trajalo. Ker bomo za ceno nekaj dobrih prepustili celo vrsto institucij slabim, namerno slabim, takim, ki prezirajo kolektive in hiše, ki jih vodijo. In tega si ne moremo privoščiti. Državo smo skoraj že zavozili. Blizu smo.</p><p>Zato, disonančno, preziram in kritiziram lustracijo, ki jo izvajajo Janša in njegovi. In hkrati spodbujam in zagovarjam lustracijo, ki jo mora izvesti aprilska vlada.</p><p>Če želi preživeti. Voditi državo, ki jo ključne institucije načrtno rušijo, je nemogoče. In skoraj vse ključne institucije so Janša in njegovi že prevzeli. Ali uničili.</p><p>(Izvorno objavljeno v <a href="https://www.vecer.com/v-soboto/kolumna-jureta-novaka-cista-jeba-10266342?utm_source=twitter&amp;utm_medium=social&amp;utm_campaign=kolumna_jure_novak-1512022">Večeru</a>, v soboto 15. 01. 2022.)</p><img src="https://medium.com/_/stat?event=post.clientViewed&referrerSource=full_rss&postId=234ab1c9a25" width="1" height="1" alt="">]]></content:encoded>
        </item>
    </channel>
</rss>