Joseph Tafur

Richard Spruce in Alexander von Humboldt sta bila sredi 19. stoletja med prvimi evropskimi raziskovalci, ki so naleteli na napitek iz ajahuaske. Poročala sta, da sta slišala zgodbe o magičnih učinkih napitka: zgodbe o videnjih, »zunajtelesnih potovanjih«, prerokovanjih prihodnosti, lokaciji izgubljenih predmetov in stiku s pokojnimi. Potem ko sta ga preizkusila, sta potrdila njegove mistične lastnosti.

Drugo poglavje

Rastlina govori

»Če mi boš pomagal, ti bom pomagala.«

Priznanje duhovnih esenc, ki so del narave, je temeljno za staroselsko razumevanje sveta in bilo je bistvenega pomena tudi za naše prednike v predindustrijski družbi.

– dr. Ralph Metzner, Sacred Vine od Spirits: Ayahuasca

S Keyvanom sva začela specializacijo s poletom v Iquitos. Iskreno po­vedano sem se ajahuaske bal. Slišal sem, da je doživetje vča­sih izjemno intenzivno. Keyvan mi je prigovarjal, naj se nikar ne vznemirjam. Po­skusil je že in zagotavljal mi je, da bo vse v redu, da je Madre Ayahua­sca prijazna prijateljica in duhovna vodnica.

Spoprijateljila sva se na predavanjih biologije na koledžu. Keyvan je perzijskega rodu, v Los Angeles je prišel iz Irana kot otrok in največ­krat ga kličemo Kave. Na koledžu je diplomiral leto pred menoj in za nekaj časa sva izgubila stik. V tistem obdobju se je podal na nekaj pu­sto­lovščin, med drugim je po cheguevarovsko spoznaval Južno Ameriko. Potem ko je prepotoval Brazilijo, Urugvaj, Argentino in Bolivijo, se je znašel v perujskem Iquitosu, kjer je konec devetdesetih let prejšnjega stoletja prvič srečal la madrecito ajahuasco, mater ajahuasko, »ovijalko duha«.

Ko sem leta 2003 opravil staž v domači Arizoni, sva se s Keyvanom srečala na programu družinske medicine na Univerzi v Kaliforni­ji v Los Angelesu. Po njem sva načrtovala prvi izlet v Peru, da bi »spe­cializirala« ob reki.

Keyvan je želel izpeljati zadnjo etapo potovanja po Južni Ameriki in se s čolnom iz Iquitosa odpraviti po Amazonki do severne brazilske obale. Tudi jaz sem si želel videti Iquitos. Po arizonskih izkustvih s pe­jotlom sem si neznansko želel poskusiti južnoameriško ajahuasko. Pre­bral sem knjige, kot sta Kozmična kača Jeremyja Narbyja in dmt: The Spirit Molecule Ricka Strassmana, in se poučil o tem, da ajahuaska spro­ži pomembna videnja, ki včasih spremenijo življenje, in da jo po vsem amazonskem deževnem gozdu uporabljajo pri obrednem zdravljenju. Misli nanjo in na možnost, da me pouči in mi osebno pomaga, so se mi že nekaj časa vrtele po glavi.

Zahodnjaki z ajahuasko mislijo na čaj, narejen iz ajahuaskine vitice (Banisteriopsis caapi) in drugih močnih psihotropnih rastlin, ki ra­stejo v amazonskem porečju. Sama, brez primesi, ajahuaska ne sproža psihedeličnega izkustva, zmešana v čaju z drugimi rastlinami pa lahko prikliče vplivna videnja. V izročilu amazonskih Šipibov, v katerega so me pozneje vpeljali, je ajahuaska zdravilni duh narave, dostopen po pitju čaja v svetem obredu, med katerim navežemo stik z duhovno in­teligenco, ki je onstran našega dojemanja. Ljudje najpogosteje poročajo o stiku z obliko rastlinske zavesti. Rečejo ji duh madre ajahuaske. V tem izročilu je ajahuaska ženskega spola, duh gozda matere narave. Po njej, po materi ajahuaski, dobimo dostop do zdravilne modrosti njenih ra­stlinskih duhovnih kolegic.

Beseda ayahuaska izhaja iz kečuanščine. Aya pomeni smrt ali duha, huasca pa ovijalko, ovijalka duha torej. Kot tradicionalno zdravilo je med različnimi staroselskimi kulturami obsežnega amazonskega porečja znana pod številnimi drugimi imeni (yagé, hoasca, caapi itn.)

Čedalje bolj slovi kot duhovno orodje in vse več ljudi z vsega planeta se zgrinja v amazonski deževni gozd, da bi poskusili la medicino. Prav kot midva s Keyvanom prihajajo v perujske kraje, kot je Iquitos, in povprašujejo po amazonskih šamanih, ayahuasquerih in ayahuas­que­rah. Na letu iz Lime v Iquitos je bilo kar nekaj gringov in gotovo so ka­teri med njimi iskali ajahuasko. Drugi so bili na poti v amazonski de­ževni gozd, da bi raziskali njegovo izjemno lepoto.

Iquitos je pragozdno rečno pristanišče na Amazonki. Priti moraš po zraku ali po reki, saj nima cestnih povezav. Ko se bližaš pristanku, zagledaš blatno rjavo Amazonko, ki se vije skozi ocean smaragdno ze­lenega gozda, raztezajočega se v nedogled. Po pristanku na majhnem letališču te pozdravi topel, zatohel zrak deževnega gozda. Tistega dne ni bilo prevroče, le malce oblačno, a brez dežja.

Počakala sva prtljago in pohitela do območja za prevoz po kopnem. Vnaprej sva organizirala prevoz od letališča do zdravilnega centra in taksist Marco Antonio naju je že čakal. Znal je nekaj angleških besed. Taksi, napol motorno kolo in napol rikša, bratranec azijskega tuk tuka, je glavna oblika prevoza v živahnem Iquitosu. Marco Antonio je doma­čin, ki že leta prevaža pasajeros (»potnike« in udeležence obredov z aja­huasko) v centre ajahuaske. Sorodna duša, ki razume zanimanje zahod­nih iskalcev. Danes dela v Nihue Rau. Prav kot tistega dne še vedno nosi bandano in še vedno vozi kot norec.

Dopovedala sva mu, da morava čim prej iz središča mesta, a naju je pomiril, da imava dovolj časa in se lahko peljemo skozenj. Iquitos ima nekaj sto tisoč prebivalcev, ulice pa so kaotične in neurejene. Tujca zlahka zmedejo, medtem ko domačine vožnja po mestu zabava. Marco An­tonio naju je zapeljal naravnost skozi odprto tržnico Belén, se prehu­pal skozi natrpane ulice, medtem ko je vozil mimo neštetih stojnic, na katerih je bilo razstavljeno vse od tupperwarea do divjačinskega mesa.

Kmalu smo se zapeljali iz mesta proti cilju, tradicionalnemu šipib­skemu zdravilnemu centru. Brž ko smo zapustili mesto, se je pokrajina odprla in zrak je bil čistejši. Po kakšnih 14 kilometrih glavne ceste pro­ti Nauti smo zavili proti severu na makadamsko cesto skozi gozd.

Po slabem kilometru peščenega terena smo pripeljali do zastraženega vhoda v zdravilni center. Odprli so nam vrata in dali Marcu An­to­niu zeleno luč, da v slogu Indiane Jonesa oddrvi po majavem lesenem mostu do osrednjega dela centra. Po divji in razdrapani vožnji, pospremljeni z izbruhi živčnega smeha, sva nazadnje prispela na cilj.

Zagledala sva veliko, ograjeno območje z lesenimi poslopji, postav­ljenimi okrog velikega obrednega prostora, imenovanega maloka. Rekli so ji Rao Shobo, šipibski izraz za hišo zdravil.

Bile so prhe in stranišča in celo bazen. V gozdu so stale koče, pokri­te z grobo obdelano slamnato streho, številne steze za njimi pa so vodile v divjino.

Namestila sva se v dodeljeno sobo za goste v casi grande, enonadstropnem lesenem poslopju brez vsakršnih okraskov, v katerem je bilo že kar nekaj gostov. Sobe so bile špartanske in varne pred komarji.

Krožila sva po posesti, dobila občutek o kraju in spoznavala druge goste. Domačin, ki so ga klicali Wilder, je na odprtem ognju kuhal aja­huasko.

Zanimalo me je, kako jo pripravljajo. V Peruju navadno pripravljajo čaj iz ajahuaske tako, da kuhajo nastrgano steblo olesenele ovijalke z listi čakrune (Psichotria viridis). Slednji vsebujejo veliko dimetiltripta­mina, močnega halucinogena, ki sproža videnja. Čaj je mogoče pripra­viti še na veliko drugih načinov, včasih z drugačnimi viri triptamina in­/ali dodatkom drugih rastlin.

Tistega prvega dne sva začela s tradicionalno šipibsko dieto, ki ji rečejo dieta vegetalista. Razlikuje se glede na šamana, ki jo predpiše. Za­čela sva z rastlinskim napitkom, ki sproži bruhanje, nekakšno vodeno juho iz azucene (Liliam spp) in ojé (Ficus insipida). Povedali so nama, da naju bo očistila in pripravila želodec na ajahuasko. Naj le dodam, da je odlično opravila nalogo.

Nato sva začela z dieto: nič soli, nič sladkorja, nič rdečega mesa, nič svinjine, nič mlečnih izdelkov, nič mastne hrane, nič začinjene hra­ne, nič alkohola ali mamil in nič seksa. To se je nadaljevalo vseh pet dni bivanja. Obroke so sestavljale predvsem ribe in banane in še nekaj pustih, škrobnatih jedi. Šipibi verjamejo, da je očiščevalna dieta nujna za globlje zdravljenje, saj omogoča močnejšo povezavo s svetimi rastlinami. Izročilo pravi, da gre za zahteve rastlin in da so jih neposredno spo­ročile šamanom v sanjah in videnjih na ajahuaski.

Naslednjo noč sva se udeležila prvega obreda. Živo se ga spominjam. Ko sem stopil v medlo osvetljeno maloko in sedel na prosto rogoznico, sem bil nestrpen in prestrašen. Maloka ali zdravilna hiša je bila velika pragozdna rotunda, v kateri je bilo prostora za kakšnih 25 ljudi. Ko sem se v svetlobi sveče zazrl kvišku, si nisem mogel kaj, da ne bi užival v tradicionalni amazonski arhitekturi. Leseni tramovi so oblikovali visok stožčast strop, ki ga je podpiral velik osrednji steber. Zaradi visokega stropa je maloka spominjala na katedralo s slamnato streho. Prstena tla so pokrivale elegantno stkane preproge iz naravnih vlaken. Bile so gladke in mehke, kačastih vzorcev. Na sredini prostora so bila tla gola, ob­sežna praznina nad našimi glavami pa je omogočala dovolj prostora za lebdeče misli in videnja.

Bilo je nekaj po osmi uri zvečer. V svetlobi sveče sem opazoval ude­ležence, ki so sedali pred šamana in sprejemali ajahuasko. Drug za dru­gim so dobili odmerek čaja, skodelico kalne tekočine, nič kaj prijetne za želodec. K sreči sem prvi odmerek ajahuaske razmeroma zlahka po­pil, čeprav naj ne bi bilo vselej tako, kot sem izvedel pozneje.

Na rogoznico sem se vrnil s čudnim okusom goste pragozdne te­kočine, ki mi je ostal v ustih. Med čakanjem na delovanje sem prižgal cigareto mapačo, zvito iz tamkajšnjega amazonskega tobaka (Nicotiana rustica). Novi prijatelji v zdravilnem centru so mi povedali, da mi bo pomagal pregnati slab okus. Res ga je, zato sem naslonjen na robusten lesen zid, ki je podpiral sveti prostor, pihal dim, ne da bi ga vdihoval, kot so mi svetovali.

Potem ko so vsi gosti popili ajahuasko, so jo popili še šamani, ki so očitno uživali v dragocenem napitku. Preden so ga popili, so peli vanj. Te zgodnje pesmi so bile bolj nekakšno utišajoče žvižganje, ritmično uro­čevanje. Po špansko ga opisujejo kot soplando la ayahuasca, »pihanje« vanjo, da se prepoji z njihovimi namerami za obredno zdravljenje. Soplos so preprosta oblika ikara, mistične zdravilne pesmi ayahuasquerov.

Med Šipibi velja, da se šamani naučijo ikarov od rastlin. Vsak aya­huasquero ima svoj ikaro, nauči pa se ga med postenjem s svetimi ra­stli­nami, medtem ko ga duhovno usmerjajo. Rastline vodijo melodijo, be­sede v šipibščini pa naslavljajo videno. Pozneje ponoči, potem ko je aja­huaska začela delovati, smo slišali šamane, ki so na vse grlo prepevali ikare. Lahko bi tudi rekli, da smo slišali duhove rastlin, ki so z mističnim intoniranjem in vibriranjem peli skozi glasove šamanskih zdravilcev.

Tistega večera je bilo na obredu kakšen ducat tujcev, moških in žensk. Obdajala nas je utripajoča noč deževnega gozda. Nekje v daljavi so stražarji odklopili elektriko in rohneči bencinski generator se je zazi­bal, zaropotal in brneče obstal.

Bili smo v pragozdu, v selvi. Ko je edina sveča ugasnila, nas je ovila tema in v zraku okoli nas je bilo slišati vse več pragozdnega petja, čivkanja, brenčanja, regljanja in žvižganja. Oči so se predale temi in začel sem raziskovati um in telo, da bi prepoznal znake »mareación«, delovanja ajahuaske (španska beseda marear pomeni postati omotičen, zmeden, občutiti slabost). Po kakšnih tridesetih minutah sem zaznal valujočo energijo, ki se je iz glave razširila po vsem telesu. Začutil sem, da se mi širita um in prsni koš in tudi motnje vida. Dihanje se mi je upočasnilo. Misli so prešle v občutke, ki so utripali skozme, skozi dro­bovje in ven iz telesa. Kmalu me je premagala nenavadna potrtost in legel sem na tla.

Čez čas sem zagledal barve, ki so razsvetlile temo. Ko so se vrata zaznave začela odpirati tuji razsežnosti, so šamani s pesmijo prekinili temno tišino, sprva potiho. Nato močneje. Obred je postal intenzivnejši, ko sta pela dva ali trije skupaj. Nikoli dotlej nisem slišal ničesar podobnega tistemu popevanju in pod vplivom ajahuaske se je njegov učinek nedvomno stopnjeval. Pesmi in njihove vibracije so nekako pri­tegnile energije videnj, ki so se pretakale skozme. Zazdelo se mi je, da nekdo bruha, a me ni motilo.

Ikari so preplavili maloko in se ritmično spajali z nočnimi zvoki gozda. Preplavili so mi čute. Bilo je, kakor da bi se povezoval z novim področjem zavesti, svetom rastlin, neznansko tujim, a znanim obenem.

Ko so se pesmi nadaljevale, mistične, ritmične, tuje in čudovite, so se stvari poglabljale in postajale čedalje bolj nenavadne. Bilo je, kakor da bi popevanje utripalo naravnost skozi mojo dušo. Ikari so navdihovali videnja geometrijskih vzorcev in pragozdne scenografije. Moj um je bil jasen. Vedel sem, da sem v maloki in tudi, da sem pod vplivom ajahuaske … in bilo mi je tudi jasno, da je ob meni duhovna entiteta.

Zaznal sem odmevajoče zvoke in utripajoče vidne valove. Med hitro spreminjajočo se scenografijo deževnega gozda in fantazmagorič­nimi netopirji ter renčečimi obrazi me je prišel pozdravit ženski duh. Bil je strašljiv in prelep obenem, prijateljski in zapeljiv, nežen in strog. Njen obraz se je hitro spreminjal, odslikaval različne izraze, grozljive, ljubeče, navdihujoče in seksi obenem. Lasje in telo so bili iz divje kro­žečih ovijalk, pokritih z listjem v zelenih in oranžnih odtenkih. Obda­jala jo je plešoča svetloba.

Popolnoma me je očarala. Iztegnila je roko navzdol proti meni in me povabila, naj se ji pridružim. Videla je, da sem malce osamljen in flirtala je z mano, ko me je vlekla v sanje in me odpeljala na potovanje. Zapustila sva maloko in noč. Nežno me je popeljala na sprehod po je­zerskem bregu in obsijalo naju je sonce. V nekaterih trenutkih naju je obdajala prosojna meglica, v drugih sva bila osvetljena od spodaj. Pokrajina je bila zelo jasna, sonce je odsevalo z vodne gladine, obdajal na­ju je bogato zelen gozd in nad nama se je pelo čudovito modro nebo. Na­šla sva miren kotiček, travnat in peščen, kamor sva legla, in preživel sem čudovit popoldan ob njej.

Vedel sem, kdo je. La Madre Ajahuaska. Nisem mogel biti prepričan, a bil sem prepričan. Slišal sem zanjo — za duh narave, rastlinski duh, živi podaljšek zemlje in božanske svetlobe. Pripeljala me je v magično pokrajino, ki sem jo občutil kot povsem resnično, kakor da bi bila ne­ločljiva od moje zavesti.

Po izjemno prijetnem in nadzemskem popoldnevu v kraju onstran časa me je pripeljala nazaj v noč, na rogoznico v maloki. Še zadnjič me je intenzivno pogledala in se poslovila z besedami: »Če mi boš pomagal, ti bom pomagala.« Bilo je, kakor da bi jih vpihnila naravnost v mo­jo zavest, kjer so odmevale, nepozabne.

Če mi boš pomagal, ti bom pomagala.

Čez čas sem zaznal, da najsilovitejši učinki slabijo. Prevalil sem se na bok, da bi videl, kaj je s Keyvanom. »Kako si?« sem zašepetal.

»Fantastično je, y tu loco?« je rekel.

»Super fantastično,« sem odgovoril, medtem ko so prividi bledeli.

Obred se je umiril in kazalo je, da je prešel v naslednjo fazo. Ricardo, šamanski pomočnik, je prelomil tišino in nas vprašal: »Alguien quiere más ayahuasca?« Ponudba, izrečena v igrivem tonu, je zvenela malce nagajivo. Ponujal nam je drugo rundo. Nisem občutil slabosti, pravzaprav sem bil v redu, toda po skoraj katatoničnem vidnem doživetju sem pomislil, da raje ne bi. Keyvan, ki je bil osupljivo zbran, se je nepričakovano dvignil in zaklical: »Yo sí.« Dobro, sem pomislil, pa greva še enkrat. Popila sva drugi odmerek.

Odpeljal me je na globlje notranje potovanje. Mirno sem ležal v temi in si ogledoval svoje življenje in zaznane težave. Med raziskovanjem, ki so ga podžigali in vodili skrivnostni ikari šamanov, je spet minila neznana dolžina časa.

Ko je delovanje malce oslabelo, sem se izvlekel iz samoopazovanja. Spraševal sem se, kam je izginila, čudoviti duh ajahuaske. Prav ko sem pomislil, da bi jo spet začel iskati, sem bežno ugledal, da je spolzela skozi vrata maloke … zgrešil sem jo. Toda naj sem jo videl ali ne, vedel sem, da je z menoj.

Še zmeraj sem čutil delovanje v glavi in telesu, ko se mi je hihitaje približal šaman Ricardo Amaringo. V temi sem bil prepričan, da je nekdo drug in vprašal sem ga: »Quién eres?« Kdo si?

Videl je, da sem malce izgubljen, in namesto da bi me z besednim odgovorom dodatno zbegal, se je zahihital in me gledal. Potrudil sem se zbrati in rekel: »Vem, kdo si.« Spet se je le zasmejal in me še naprej opazoval, sede ob meni v trdi temi. V predpisanem trenutku je začel s pesmijo. Njegov ikaro me je razstrelil s sijočo svetlobo, ki je razvnela ajahuasko po vsem telesu. Začutil sem, da mi sleherna celica brni od življenja. V nekem trenutku je z nogo oplazil mojo. Začutil sem gladko kačjo kožo in mišičast obseg velikega udava. Preblisnilo me je videnje vzorcev kačje kože.

Pozneje sem se mu zahvalil za pesem, osupel nad sijočo svetlobo, ki jo je porodila v mojih videnjih. Ricardo me je povprašal o izkustvu. Izpostavil sem občutek, da se je njegova noga spremenila v kačo. Zasme­jal se je in zašepetal skozi temo: »Tisto je ajahuaska.« Iz pipe je izpihnil nekaj dima vame in se tiho presedel k naslednjemu udeležencu.

Postopoma je obred izzvenel. Po zadnjem popevanju so nam najavili, da je končan in da smemo prelomiti tišino ter spregovoriti med seboj. Pogovor po obredu je potrdil, da smo vsi doživeli nekaj neverjet­nega. Nekateri so odšli v svoje sobe, da bi počivali, jaz sem ostal v ma­loki.

Občutil sem strahospoštovanje. Tiste noči nisem zatisnil očesa, a sem kljub temu pozdravil sončni vzhod povsem buden in svež.

Če mi boš pomagal, ti bom pomagala. Besede so mi lebdele v mislih.

Klic reke / 2. poglavje was originally published in Enovice on Medium, where people are continuing the conversation by highlighting and responding to this story.

Vedel sem, kdo je. La Madre Ajahuaska. Nisem mogel biti prepričan, a bil sem prepričan. Slišal sem zanjo — za duh narave, rastlinski duh, živi podaljšek zemlje in božanske svetlobe. Pripeljala me je na magično pokrajino, ki sem jo občutil kot povsem resnično, kakor da bi bila neločljiva od moje zavesti.

Po izjemno prijetnem in nadzemskem popoldnevu v kraju onstran časa me je pripeljala nazaj v noč, na rogoznico v maloki. Še zadnjič me je intenzivno pogledala in se poslovila z besedami: »Če mi boš pomagal, ti bom pomagala.«

Zahodna medicina ni posebej uspešna pri odpravljanju stanj, kot so depresija, kronična bolečina, migrenski glavoboli, zasvojenost in potravmatska stresna motnja. Dr. Joe Tafur nam pomaga razumeti, zakaj je tako.

Opazoval je, kako se ljudje mučijo in zapravljajo tisoče dolarjev, ko se zatekajo od specialista k specialistu, ne da bi jim bilo bolje, saj so te in druge bolezni globoko povezane s stanjem našega čustvenega telesa. Zahodna medicina se ne loteva čustvene razsežnosti bolezni, medtem ko tradicionalna rastlinska zdravila, ki lahko spreminjajo zavest in odpirajo komunikacijske kanale, prinašajo olajšanje.

Zgodbe v knjigi dokazujejo presenetljivo — mistično, barvito, metafizično — delovanje ajahuaske in tradicionalnega amazonskega zdravilstva. Dr. Tafur je v amazonskem deževnem gozdu neposredno doživel, kako psihoaktivne rastline posegajo v zapleteno mrežo, ki povezuje srce in um, saj zagotavljajo manjkajoče prvine čustvenega in duhovnega zdravljenja.

Klic reke je zgodba, pravzaprav zbirka zgodb o tem, kar nas nenehno uči magija narave, o izkustvih s šamani v pragozdni Amazoniji in duhovnem zdravljenju. Mistične osebne zgodbe se prepletajo s sodobnimi kliničnimi raziskavami in izsledki medicinskih študij, ki se dotikajo področij, kot so nevroznanost, psihologija, psihedelična medicina, medicina uma in telesa ter epigenetika.

Zahodnjaki z ajahuasko mislijo na čaj, narejen iz ajahuaskine vitice (Banisteriopsis caapi) in drugih močnih psihotropnih rastlin, ki rastejo v amazonskem porečju. Sama, brez primesi, ajahuaska ne sproža psihedeličnega izkustva, zmešana v čaju z drugimi rastlinami pa lahko prikliče vplivna videnja. V izročilu amazonskih Šipibov, v katerega so me pozneje vpeljali, je ajahuaska zdravilni duh narave, dostopen po pitju čaja v svetem obredu, med katerim navežemo stik z duhovno inteligenco, ki je onstran našega dojemanja. Ljudje najpogosteje poročajo o stiku z obliko rastlinske zavesti. Rečejo ji duh madre ajahuaske.

Dr. Joe Tafur je družinski zdravnik kolumbijskega rodu, ki je odraščal v ZDA. Po končanem študiju medicine in znanstvenem raziskovalnem delu na oddelku za psihiatrijo Univerze v San Diegu se je v amazonskem pragozdu učil pri šipibskem šamanu Ricardu Amaringu in dokončal tradicionalno vajeništvo v šamanizmu. Pomagal in svetoval je stotinam posameznikov pri zdravljenju z amazonskimi zdravilnimi rastlinami in med obredi z ajahuasko. Zdravnik je in šaman, predan izobraževanju in zdravljenju. Zavzema se za povezovanje medicinske znanosti in duhovnega zdravljenja ter oblikovanje nove paradigme za učinkovito zdravljenje obolenj, kot so depresija, PTSM, luskavica, migrena, Chronova bolezen in najrazličnejše čustvene travme.

Bilo je nekaj po osmi uri zvečer. V svetlobi sveče sem opazoval udeležence, ki so sedali pred šamana in sprejemali ajahuasko. Drug za drugim so dobili odmerek čaja, skodelico kalne tekočine, nič kaj prijetne za želodec. K sreči sem prvi odmerek ajahuaske razmeroma zlahka popil, čeprav naj ne bi bilo vselej tako, kot sem zvedel pozneje.

Vedel sem, kdo je. La Madre Ajahuaska. Nisem mogel biti prepričan, a bil sem prepričan. Slišal sem zanjo — za duh narave, rastlinski duh, živi podaljšek zemlje in božanske svetlobe. Pripeljala me je na magično pokrajino, ki sem jo občutil kot povsem resnično, kakor da bi bila neločljiva od moje zavesti.

Po izjemno prijetnem in nadzemskem popoldnevu v kraju onstran časa me je pripeljala nazaj v noč, na rogoznico v maloki. Še zadnjič me je intenzivno pogledala in se poslovila z besedami: »Če mi boš pomagal, ti bom pomagala.«

Kultura, ki taji svojo naravno empatijo, je razčlovečena. Um ne more za dolgo zatajiti srca. Telo ne prenese tega. Zanikanje zlomi telo. Ljudje ne morejo tajiti svoje človeškosti, ne za dolgo.

Kot kultura se začenjamo tega zavedati. Da bi bili zdravi in celi, moramo biti v stiku s sabo, skupnostjo in okoljem. Afriški zdravilec in strokovnjak dr. Malidoma Somé je diagnosticiral zahodno družbo kot odcepljeno od osnovnih človeških nujnosti: narave, skupnosti in obreda (ali kanala za dostop do duha).

Kadar nas je strah ali mislimo negativno, se ujamemo v um. Kot je opisal zdravilec ljudstva San, nas um, ki je prepuščen sam sebi, lahko odnese v »oddaljen kraj«, povsem ločen od okolja in telesa, zaradi česar se zelo težko počutimo varne in sproščene. Pretirano aktiven um, nepovezan s čutili in telesom, zlahka obtiči v ozkogledih, ponavljajočih se mislih. Nenadzorovano, ponavljajoče se mišljenje je vir psihičnih težav, kot so depresija, tesnoba, zasvojenost in obsesivno-kompulzivna motnja. Za tesnobo je značilna prevlada prestrašenih misli, za depresijo pa prevlada negativnih in obupanih misli.

Ko sem stopal naprej po ovinkasti stezi, sem se približeval Rolandu in njegovemu glasu na drugi strani maloke. Nenadoma sem stal pred njim in ga povsem jasno videl. Sedel je s sklonjeno glavo, osredotočen na petje. Njegovo telo se je spremenilo v veliko mačko, podobno levu ali jaguarju, z gladko, rdečkasto dlako. Počival je na bokih. Njegova glava se je spremenila v glavo velike črne anakonde s strmečimi očmi. Bil je globoko osredotočen na popevanje ikara. Okoli temne kačje glave se je vila griva velikanskih rumenih cvetnih listov. Njegova pesem me je vlekla vase. Ritmična in mistična je preplavljala moj um.

Strahospoštljivo sem se odmaknil za korak, medtem ko je kačje-cvetni-levji šaman pel svoj ikaro. Prav ko sem se umiril, mi je z njegove glave skočil v obraz eden od izjemno velikih cvetnih listov. Pesem se je nadaljevala in cvetni list je kmalu obvladal moje vidno polje. Nato se je spremenil v velik zelen list. Sijoče svetlobe so z digitalno natančnostjo priklicale v obstoj njegove žile. Njegova oblika, vzorec, celice, molekule, vse značilnosti, ki so ga določale, so se s stopnjevano silovitostjo vžgale v moj um.

V preblisku, ki se je bližal vrhuncu, sem zaslišal tih glas: »Joe … nisi bil pozoren. Rastline, ki sem ti jih pokazala, so resnične rastline. Ko bi le vprašal, bi se lahko česa naučil … Jutri boš našel ta list.«

Videnje se je razblinilo in ugotovil sem, da sem spet na rogoznici. Na drugem koncu so Rolando in drugi šamani še vedno prepevali.

Povedali so mi, da se šamani poučijo o zdravilnih rastlinah v videnjih, izzvanih z ajahuasko. Bil sem navdušen, saj je kazalo, da se mi dogaja nekaj podobnega.

Bil je med prvimi znanstveniki, ki so raziskovali psihedelike, in sodeloval je z že omenjenim švicarskim kemikom Albertom Hoffmanom (ki je odkril LSD). Leta 1942 je vodil raziskave v kolumbijski Amazoniji. Bilo je med drugo svetovno vojno in zavezniki so iskali nove vire kavčuka za pnevmatike in druge naravne amazonske vire. Schultes je odpotoval v Amazonijo, da bi raziskal južnoameriški kavčuk, obenem pa si zagotovil sredstva za etnobotanične raziskave. Pravzaprav je sledil stopinjam svojega vzornika Richarda Sprucea, ki je v devetnajstem stoletju raziskoval Amazonijo in poročal o napitku iz ajahuaske. Schultes je nadaljeval proučevanje obredne uporabe te psihoaktivne rastline in se v kolumbijski Amazoniji udeležil obredov z njo.

Del naloge, ki jo je finančno podprl Nacionalni svet za raziskovanje, je bil določiti rastline, iz katerih pridelujejo strup kurare. Čeprav so zahodni znanstveniki poznali pripravo kurareja, niso poznali izvirnih rastlin, da bi lahko izolirali ključne alkaloide. Zaradi izkušenj s staroselskimi severnoameriškimi Indijanci je bil Schultes pravi človek za to nalogo. Njegovo navdušenje nad šamansko rastlinsko medicino mu je pomagalo navezati stik z domačini.

Tradicionalno amazonsko zeliščarstvo temelji na kulturnem izkustvu in modrosti, zasidrani v čaščenju in spoštovanju svetih rastlin. Večina teh rastlin komaj zaznavno deluje na um, čaj iz ajahuaske pa je zelo psihoaktiven in zahteva previden pristop, saj vključuje tudi tveganja. Turisti, ki ga popijejo v želji, da bi doživeli izjemna videnja, jim največkrat dajejo prednost pred zdravljenjem. Številni dobijo več, kot so prosili, in nekatere pahne čez rob.

Čeprav so šamanske zdravilne rastline svete, niso za vsakogar. Kadar tehtamo možnosti zdravljenja katerekoli zdravstvene težave, je nujno skrbno izbrati primeren način zdravljenja, okolje in zdravnika. Kljub temu pa ajahuaska in svete rastline — s pravo odgovornostjo — lahko olajšajo ali odpravijo številne zdravstvene težave, vključno s potravmatsko stresno motnjo. Leta 2009, ko sem popeljal v Amazonijo prvo skupino, sem se prepričal o tem na lastne oči.

Na tistem obredu sem že dvajsetič pil ajahuasko. Odtlej sem jo še velikokrat. Toda če se ozrem nazaj, je bilo doživetje tiste noči eno najmočnejših, kar jih pomnim. Bil sem, kakor rečemo »super-mareado.«

Začutil sem jo zelo močno. Kadar je močna, včasih nastopi vsa naenkrat, z vso močjo, todo su fuerza, v cunamiju neustavljive energije. V skrajno spremenjenem stanju izgubiš vsakršen občutek za prostor in čas in lahko te zelo zbega. Razkrojiš se v veliko večjem vesolju in pogosto ne zmoreš opisati, kaj si doživljal.

Ker me je delovanje ajahuaske premagalo, nisem zmogel dojeti, kaj se dogaja okoli mene. Ne spominjam se veliko o začetku. Po stokanju, ki se je razlegalo, je bilo jasno, da je mnogim v skupini slabo in da bruhajo. Kljub mučnemu prizoru je Ricardo nekako ohranjal zbranost.

V primežu doživljanja, ki ga nisem obvladoval, je bila njegova šamanska navzočnost nadnaravna. Sedel je in opazoval, nato je mirno zapel. Po nekaj prvih ikarih me je poklical in velel, naj sedem predenj. Želel je vzpostaviti povezavo z duhom koke in njenega zdravila.

Splazil sem se naprej in sedel predenj. Pred očmi so se mi vrtinčile barve in vse bolj bleščeča svetloba. Takoj je glasno zapel. Od prvega zloga je tulil magijo, glasno magijo. Pretežni del mojega uma se je že razkrojil in ikaro je odpihnil še zadnje delce. Bilo mi je, kakor da bi me pesem dvigala v zrak. V svetlih barvah je plesala okoli mene, rožnatih, oranžnih, rumenih, zelenih in škrlatnih.

Približno takrat so mi začele prihajati na uho težave, povezane z ajahuasko. Naraščajoče število obiskovalcev, ki želijo preizkušati medicino, je pripomoglo h gospodarskemu razcvetu krajev, kot je Iquitos. Nova ekonomija je pobudila številna nova zdravilna središča in, neogibno, naraščajoče število šarlatanov. Zgodbe o izjemnih doživetjih se širijo po medmrežju in stopnjujejo že tako zmeden in pretirano romantičen pogled na tradicionalno kulturo ajahuaske, obenem pa so številni Južnoameričani, ki so bili v denarni stiski, izrabili priložnost za izkoriščanje naivnih pustolovskih tujcev.

Šamanizem, povezan z ajahuasko, ima od nekdaj tudi temno plat. Kot na večini področij je šlo za moč in manipuliranje z ljudmi. Lažni šamani so zapeljali številne obiskovalce. Druge so očarali šamani s temnejšimi namerami. Nekateri amazonski šamani zlorabljajo in izkoriščajo predvsem ženske. Perujci se zelo zavedajo te težave. Žal je večina tujcev pomanjkljivo obveščenih. Mnoge ranljive ženske, zlasti tiste, ki želijo zaceliti spolne zlorabe, so izjemno dovzetne za spolne plenilce. Vse več je bilo primerov spolnega nadlegovanja in posilstev, povezanih z obredi na ajahuaski in celo med njimi.

Zato vedno opozarjam pasajere, naj zelo pazijo, s kom pijejo ajahuasko. Šamana, vrednega zaupanja, je najbolje poiskati po zanesljivem osebnem priporočilu. Kadar ste v Peruju, ravnajte kot Perujci. Previdno se približajte šamanski kulturi in se kolikor mogoče poučite o slovesu in poštenosti šamana, s katerim bi radi delali.

Videl sem dušo v peklu,

kajti pekel je duh,

ki ne more naprej, je čas,

zaustavljen v niču

med dvema stanjema biti.

Laurens van der Post

Klic reke was originally published in Enovice on Medium, where people are continuing the conversation by highlighting and responding to this story.

Šaman je beseda iz jezika sibirskih Tunguzev in antropologi po vsem svetu so jo sprejeli kot oznako za osebe v najrazličnejših ne­za­hodnih kul­turah, prej označene kot »čarovniki« ali »čarovnice«, »vra­či«, »uročniki«, »vidci« in podobno. Med prednostmi uporabe tega izra­za je tudi, da ne vsebuje nikakršnih predsodkov, podtonov ali spornih pomenov, povezanih z bolj razširjenimi oznakami. Poleg tega je tudi res, da vsakršen zdravilec ali vrač ni nujno šaman.

Šaman je oseba, ki namerno stopa v spremenjeno stanje zavesti, da bi vzpostavila stik s sicer skrito resničnostjo in se v njej dokopala do znanja, moči in pomoči za druge ljudi. Šaman ima najmanj enega in navadno po več »duhov«, ki mu osebno služijo.

Kot meni Mircea Eliade, se z uporabo stanja zavesti, ki ga Eliade po zahodni mistični tradiciji imenuje »ekstaza«, šaman razlikuje od dru­gih vrst čarovnikov in vračev. Pravilno poudarja, da ga ne opredeljuje zgolj praksa ekstaze, saj pozna njene posebne tehnike. Eliade trdi: »Zato vsak ekstatik ne more veljati za šamana, kajti šaman se specializira v transu, med katerim naj bi njegova duša zapustila telo in se vzpela v nebo ali spustila v podzemlje.«(1) K temu bi dodal, da šaman v svojem transu navadno deluje v prid bolnika tako, da mu povrne dobrodejno ali življenjsko moč ali pa iz njega izvleče škodljivo moč. Potovanje, ki ga omenja Eliade, je namenjeno zlasti obnovi moči ali priklicu izgubljene duše.

»Ekstatično« ali spremenjeno stanje zavesti in priučeno strategijo, značilna za šamansko delo, je mogoče uporabno imenovati šamansko stanje zavesti (odslej: ŠSZ). Zajema »trans« ali zamaknjenost ali presežno stanje zavesti in tudi priučeno zavedanje šamanskih metod in domnev v takem spremenjenem stanju. ŠSZ se razlikuje od običajnega stanja zavesti (odslej: OSZ), v katerega se šaman vrne po opravljenem delu. ŠSZ je kognitiven pogoj, v katerem oseba zaznava »neobičajno resničnost« Carlosa Castanede in »izjemne manifestacije resničnosti« Rober­ta Lowieja.(2)

Priučena sestavina ŠSZ vključuje podatke o kozmični geografiji neobičajne resničnosti, tako da oseba lahko ve, kam naj potuje, da bi naletela na primerno žival, rastlino in druge moči. Zajema tudi védenje o tem, kako ŠSZ omogoča dostop do šamanskega spodnjega sveta, in šamanovo zavedanje, da mora imeti v ŠSZ posebno namerno poslan­stvo. Šaman je oseba, ki mora v ŠSZ opraviti nalogo in poznati osnovne metode, da jo uspešno opravi, zato v neobičajno zavest ne vstopa igraje, temveč z resnim namenom. Če želi, na primer, iz spodnjega sveta priklicati bolnikovo žival, ki varuje njegovo moč, mora poznati tehnike, ki mu omogočajo sestopiti v spodnji svet, stopiti vanj, najti žival mo­či in jo varno pripeljati nazaj. Nato mora v OSZ vedeti, katere napotke naj da bolniku.

V ŠSZ navadno občuti nepopisno veselje nad tem, kar vidi, ter strahospoštovanje do čudovitih in skrivnostnih svetov, ki se odpirajo pred njim. Njegova izkustva so kot nekakšne budne sanje, ki se zdijo resnične in v katerih lahko nadzira svoja dejanja in usmerja svoje dogo­divščine. Medtem ko je v ŠSZ, pogosto osupne nad resničnostjo vsega, kar se mu kaže. Pridobi dostop do povsem novega, pa vendar znano sta­rodavnega vesolja, ki ga oskrbi s pomenljivimi podatki o pomenu njegovega življenja in smrti ter mesta v celotnosti obstoja. Med veličast­nimi dogodivščinami v ŠSZ ohranja zavesten nadzor nad smerjo poto­vanj, ne ve pa, kaj bo odkril. Samozavestno raziskuje neskončna bivališča veličastnega skritega vesolja. Nazadnje se vrne z odkritji, s katerimi kopiči svoje znanje in pomaga drugim.

Šaman je izveden videc, ki običajno deluje v temi ali vsaj s pokritimi očmi, da bi videl bolj jasno. Zato navadno opravlja svojo prakso ponoči. Nekatere vrste šamanskega videnja je mogoče izpeljati z odprtimi očmi, toda tovrstna zaznava je navadno plitvejše narave. V temi imajo motnje vsakdanje resničnosti manjši vpliv na zavest, tako da se šaman lažje osredotoči na vidike neobičajne resničnosti, bistvene za nje­govo delo. Zgolj tema pa ne zadostuje za šamansko videnje, kajti videc mora tudi stopiti v ŠSZ, pogosto s pomočjo bobnov, marak, petja ali plesa.

Prvo potovanje

Pripravljeni ste na prvo izkustveno doživetje v šamanizmu, preprosto raziskovalno potovanje po tunelu navzdol v spodnji svet. Vaša edina naloga je priti skozi tunel, mogoče videti, kaj leži spodaj, in se nato vrniti. Preden začnete, morate povsem razumeti napotke.

Za nalogo boste potrebovali boben (ali posnetek šamanskega bob­nanja) in nekoga, ki vam bo pomagal bobnati. Če nimate bobna ali po­snetka, naj nekdo hitro taplja z jušno žlico po knjigi s trdimi platni­cami tik ob vaši glavi. Gre za zelo improvizirano tehniko in navadno je precej manj učinkovita kot bobnanje.

Počakajte, dokler se povsem ne umirite in sprostite, in se šele nato lotite te in tudi drugih šamanskih vaj. Predhodnih štiriindvajset ur ne pijte alkohola in ne jemljite psihedelikov, tako da boste povsem zbrani in vam moteče podobe ne bodo begale uma. Predhodne štiri ure jejte zelo malo ali pa sploh ne. Izberite temen in miren prostor. Sezujte čevlje, zrahljajte oblačila in udobno lezite na tla. Ne uporabite vzglavnika. Nekaj­krat globoko vdihnite in izdihnite. Sprostite roke in noge. Nekaj minut mirno ležite in razmišljajte o nalogi, ki jo boste opravili. Nato za­prite oči in jih pokrijte z dlanjo ali podlaktom, da preprečite vsakršno svetlobo.

Vizualizirajte odprtino v zemljo, ki se je spomnite iz nekega obdobja v življenju. Mogoče se je spominjate iz otroštva ali pa ste jo vide­li prejšnji teden ali celo istega dne. Primeren je kakršen koli vstop v zem­ljo — lahko je luknja, ki jo je izkopala žival za svoj brlog, votlina, votlo drevesno deblo, vrelec ali izvir, celo močvirje ali odprtina, ki jo je na­redil človek. Prava je tista, ki vam zbuja lagodne občutke in jo zlahka vizualizirate. Nekaj minut jo glejte, ne da bi stopili skoznjo. Bodite po­zorni na vse podrobnosti.

Nato recite pomočniku, naj začne močno, enolično in hitro bobnati. Udarci naj bodo ves čas enako močni in tudi premori med njimi morajo biti enaki. Najbolj učinkovito je bobnanje v tempu okrog 205 do 220 udarcev na minuto. Za potovanje si vzemite deset minut. Pou­čite pomočnika, naj vas po desetih minutah s štirimi močnejšimi udarci opomni, da je čas za vrnitev. Nato naj kakšne pol minute zelo hitro bobna, saj vas tako spremlja med vračanjem, in vas na koncu s štirimi močnimi udarci po bobnu opozori, da je potovanje končano.

Ko se bobnanje začne, vizualizirajte izbrano odprtino v zemlji, sto­pite vanjo in odpotujte. Spustite se skozi odprtino in stopite v tunel. Sprva bo mogoče temen in zamegljen. Navadno se spušča pod rahlim kotom, včasih pa strmo pade. Pogosto je videti rebrast in zavija. Včasih pride kdo skozenj tako hitro, da se ga sploh ne zazna. Med spustom skozi tunel lahko naletite na naraven kamnit zid ali kakšno drugo oviro. Če se to zgodi, jo obidite ali poiščite razpoko in pojdite skoznjo. Kadar vam ne uspe, se vrnite in poskusite znova. Nikakor se preveč ne naprezajte. Če boste ravnali pravilno, boste nalogo opravili brez večjega truda. Uspešno potovanje in videnje sta odvisna od pravega razmerja med premočnim in prešibkim naprezanjem.

Na koncu tunela se boste znašli na prostem. Podrobno si oglejte pokrajino, potujte po njej in si zapomnite njene značilnosti. Raziskujte, dokler vas bobnanje ne opozori, da je čas za vrnitev. Vrnite se skozi tunel po isti poti, po kateri ste se spustili. Ne prinašajte ničesar s seboj. Potovanje je bilo namenjeno izključno raziskovanju.

Ko se vrnete, sedite in odprite oči. Naj vam ne vzame poguma, če vam prvič ne uspe. Poskusite znova ob malce hitrejšem ali počasnejšem bobnanju. Različni ljudje potrebujejo ob različnih priložnostih različen tempo.

Po dokončani vaji opišite pomočniku, kaj ste videli, da ne boste pozabili podrobnosti doživetja. Lahko jih tudi zapišete ali posnamete. S spominjanjem teh izkustvenih podrobnosti začnete nabirati znanje o ŠSZ.

Nekateri udeleženci delavnic so mi velikodušno opisali dogajanje med prvo vajo. Mogoče se vam bodo opisi zdeli poučni, ko jih boste primerjali s svojimi. Navajam nekaj poročil, ki sem jim pridal svoje pri­pombe. Opazili boste, da včasih omenjajo moje pozivanje, naj se vrnejo s potovanja. To navadno počnem na skupinskih seansah, a zgolj zato, da koordiniram udeležence.

Potovanja

Sledijo poročila o izkustvih ljudi, ki so se prvič odpravili na potovanje v spodnji svet. Gre za doživetja iz prve roke in zaupali so mi jih po vr­nitvi. Pripovedujejo v glavnem Američani srednjega razreda iz najrazličnejših okolij. V njihovih opisih boste morda opazili, da ne uporab­ljajo nikakršnih kvalifikacijskih izrazov, kot so: »Predstavljal sem si,« ali »Zamislil sem si.« Ko so se prepustili bobnanju in uporabili pre­prosto, pravkar opisano metodo, so doživljali stvari, ki so jim bile na nek nov način resnične, in so jih pozneje pogosto opisovali kot ene najglob­ljih v življenju.

Prvo poročilo vsebuje odličen opis pogostih koncentričnih krogov na stenah tunela:

»Ko se je razleglo bobnanje, sem v mislih stikal za kraji, ki sem jih poznal, in bi lahko predstavljali primeren vhod za sestop. Vizuali­ziral sem nekaj mest, pomembnih zame, o katerih sem menil, da bi bila primerna … toda nobeno mi ni ustrezalo. Spomnil sem se visoke votline ob nevadskem Piramidnem jezeru, skrivnostne in s čudovitim razgledom, a pomislil sem, da je tunel zagotovo izjemno dolg; nazadnje sem se spomnil veličastne votline iz otroštva, ene znamenitih turističnih točk. Se je imenovala Rubinasta votlina? Bila je nekje na jugu, morda v Georgii ali Severni Karolini.

Kakorkoli, bila je polna stalaktitov in stalagmitov — resnična votlina. Spustil sem se v temen in ozek prostor, a se nisem znašel v votlini svojih otroških fantazij z živalmi in zmaji in najrazličnejši­mi zverinami, temveč v povsem drugačni. Okoli mene so se razprli koncentrični obroči svetlobe in teme in me nekako nosili s seboj. Ni šlo toliko za občutek, da se spuščam skozi tunel, temveč da se tunel spušča vzdolž mene. Obroči so bili sprva okrogli, nato so spremenili obliko in prešli v navpične elipse, ves čas koncentrične in premikajoče se. Izmenjavajoči se vzorci teme in svetlobe so rahlo spominjali na žar, ujet med raze valovite cevi.

Od časa do časa me je popadla nestrpnost, kajti zdelo se je, da tu­nela ne bo konec, a opomnil sem se, da je dovolj že to, da sem v njem, čeprav bi bilo zanimivo doživeti še kaj drugega. Navpične elipse so prešle v vodoravne, ki so se čez čas postopoma razprle vzdolž vodoravne osi in se začele lomiti, dokler niso razkrile sive, zamegljeno osvetljene pokrajine — podzemnega morja, čez katero sem dolgo lebdel, opazoval valove, ki so se dvigali, kopičili in spet zgladili.

Tunel, skozi katerega sem sestopil, se je spuščal pod rahlim kotom kakšnih petnajst stopinj; toda potemnelo nebo nad podzemnim morjem me je kmalu usmerilo v naslednji tunel, ki se je nemudoma pravokotno spustil navzdol in poneslo me je skozenj. Na njegovih stenah so bili že znani koncentrični krogi svetlobe in sence, ki so me nekako utripali skozenj; nisem imel občutka, da padam, temveč da se namerno gibljem.

Presenetilo me je, ko sem slišal, da me kličejo nazaj, in nejevoljno sem privolil, da se vrnem, malce razočaran, ker mi ni uspelo priti do konca tunela, obenem pa osupel nad doživetjem. Vrnitev je bila hi­tra in lahka. Občutek strahospoštovanja in odkritja ostaja z menoj.«

Drugi udeleženec, ki je prav tako sestopil iz votline, je zaznal, da je izkusil spanju podobno stanje zavesti:

»Izbral sem votlino, ki sem jo poznal, saj sem bil v njej že štirikrat ali petkrat. Leži v gozdu in vhod meri dober meter v premeru. Spu­stil sem se v velik prostor z več prehodi, ki se nadaljujejo navzdol v goro. Moral sem čez nekaj precej globokih razpok in prišel do točke, kjer se je treba skoraj zriniti naprej.

Spustil sem se v najgloblji del votline. Še nikoli dotlej nisem bil globlje od tiste točke. Toda nekako sem šel naprej in prišel ven skozi dru­gi vhod, pravzaprav izhod, in stopil na tropski otok z lepo široko obalo, tropskimi ptiči in bujnim tropskim rastlinjem. Pravi raj!

Nato sem se vrnil. Bilo je skoraj tako, kakor da bi spal, a se dovolj dobro poznam in vem, kdaj spim; nisem spal.«

Tudi v naslednjem opisu je udeleženec za sestop uporabil votlino:

»Zdelo se mi je, da se zelo dolgo pripravljam na odhod. Nazadnje sem se osredotočil na znano votlino v Franciji, v kateri so živeli pri­mitivni ljudje. Stopil sem vanjo in hodil in hodil. Nikjer se ni zni­žala pod mojo velikost, zato se mi ni bilo treba plaziti. Hodil sem naprej. Nazadnje se je razširila v veliko odprtino. Šel sem skoznjo in zagledal klif. Obšel sem ga in se vzpel na hrib, tako da sem se­del nad votlino. Užival sem v širnem in prostranem razgledu. Nato sem se vrnil.«

Ljudje z neobičajnim šamanskim potencialom lahko že med prvim izkustvom vidijo, a tudi čutijo, slišijo in vonjajo. V naslednjem opi­su je udeleženec zaznal občutek, da drsi, se plazi po rokah in kolenih in zaznava tudi hladnost vode:

»Začel sem ob majhnem izviru na posestvu, kjer živim. Začutil sem, da se izjemno manjšam, ko sem šel pod veliko skalo. Stopil sem v zelo majhen, moker kanal, ki se je nekaj časa vzpenjal. Čutil sem, da se plazim po rokah in kolenih. Bilo je zelo temno. Brž ko sem se toliko oddaljil od odprtine, da je nisem mogel več videti, se je zelo stemnilo. Čez čas je vzpon zelo nenadoma prešel v spust in nisem vedel, kam grem. Čutil sem, da drsim po mokrih skalah na­vzdol. Nazadnje sem prispel v zelo velik prostor, v katerem je bil vodni tolmun. Voda je bila zelo mrzla.

Na drugi strani vode se je rahlo svetlikalo in pomislil sem, da mo­ra biti nekaj tam čez ali zunaj, zato sem jo prebredel in na nekaterih mestih preplaval. Spominjam se občutka, da me zelo zebe. Sledil je zelo strm vzpon po ozkem kanalu, podobno kot v votlini. Prišel sem na travnik, ki je bil živo zelen in ga je senčil velikanski hrast. Sedel sem podenj in odkril, da imam na sebi usnjena oblačila, ne­kakšne indijanske oprijete hlače in srajco.

Pod drevesom je bilo zelo prijetno, a je prišel čas za odhod. Nejevoljen sem bil, ker se moram vrniti, a ker sem dober učenec, sem sledil napotkom in prišel na kraj, kjer sem se moral vzpeti iz tolmu­na. Odkril sem, da na sebi nimam več pajkic, temveč kavbojke in pohodne čevlje. Nato sem se vrnil v izvir. Nebo je bilo sivkasto, ob­lačno. Dobil sem občutek doma, da sem spet tam, kamor spadam.«

Šamansko potovanje: uvod was originally published in Enovice on Medium, where people are continuing the conversation by highlighting and responding to this story.

Šamani, ki bi jim v »civiliziranem« svetu rekli »vrači«, varujejo pomembno zbirko starodavnih tehnik. Uporabljajo jih za doseganje in vzdrževanje dobrega počutja ter za zdravljenje sebe in članov skupnosti. Šamanske metode so si po vsem svetu osupljivo podobne, tudi pri ljudstvih, katerih kulture se v drugih pogledih zelo razlikujejo in jih že deset tisoče let ločujejo oceani in celine.

Knjiga, ki temelji na neposrednih izkustvih in poglobljenem študiju, je že nekaj desetletij najpomembnejši vir za vse, ki jih zanimajo medkulturne in sodobne oblike šamanizma.

Kar je Jogananda napravil za hinduizem in D.T. Suzuki za zen, je Michael Harner napravil za šamanizem. Ustanovil je Fundacijo za šamanske študije in uvedel šamanizem v sodobno življenje. Knjiga je rezultat dolgoletnega antropološkega terenskega dela, medkulturnih proučevanj, eksperimentalnih raziskav in neposrednih izkustev med ekvadorskimi Hivari in perujskimi Konibi.

Leta 1956 je odpotoval v Amazonijo, kjer je med Hivari naletel na šamanizem, ukoreninjen v vsakdanje življenje. Nekaj let pozneje je v perujski Amazoniji, kjer se je pri Konibih želel poučiti o njihovem duhovnem sistemu, preizkusil napitek iz ajahuaske, ki mu je spremenil življenje. Po vrnitvi k Hivarom je proučeval psihedelični šamanizem, saj so mu zaupali, da je pravo svetlobo resničnosti mogoče zagledati le z uživanjem psihedeličnih rastlin.

Po temeljitem proučevanju šamanizma je s Fundacijo širil védenje o šamanskih metodah na osnovi bobnanja, vizualizacije in drugih tehnik brez uporabe psihoaktivnih snovi.

Odlomek

Vsak korak je bil napornejši. Nato sva se nenadoma znašla pod slapom v temni, naravni vdolbini. Spominjala je na čarobno jamo. Svetloba je pronicala le skozi gosto zaveso padajoče vode, ki naju je zapirala pred preostalim svetom. Nenehno rjovenje slapa je bilo močnejše od tistega v mojem prvem videnju izpred nekaj let. Bilo je, kakor da me vsega prežema. Osnovne prvine zemlje in vode so naju zapirale pred svetom.

»Hiša starih očetov,« mi je Akaču zavpil v uho. Pokazal je na palico, saj mi

je bil povedal, kaj naj z njo. Počasi sem stopal nazaj in naprej po osupljivem prostoru in ob vsakem koraku postavil palico predse. Kot mi je bil naročil, sem neprestano vpil: »Tau, tau, tau,« da bi privabil pozornost starih očetov. Bil sem do kosti premražen od pršca, ki je polnil votlino, od vode, ki je še nedavno počivala v ledeniških jezerih najvišjih Andov. Drgetal sem, korakal in kričal. Akaču me je spremljal, a brez palice.

Postopoma me je preplavil nenavaden mir. Ni me več zeblo, nisem čutil ne utrujenosti ne lakote. Šum padajoče vode se je vse bolj oddaljeval in bil je nenavadno pomirjujoč. Začutil sem, da sem natanko tam, kamor spadam, da sem prišel domov. Zid padajoče vode se je mavrično obarval, hudournik milijonov tekočih prizem. Medtem ko so padale, me je ves čas navdajal občutek, da lebdim kvišku, kakor da bi mirovale, jaz pa se premikal. Letel sem znotraj gore! Zasmejal sem se nesmislu sveta.

Nazadnje me je Akaču zgrabil za ramo, me ustavil in me prijel za roko. Odpeljal me je iz čarobne gore in nazaj vzdolž klifa k Tsanguju. Žal mi je bilo, da zapuščam sveti prostor.

Ko smo se spet zbrali na obrežni peščini, nas je Tsangu odpeljal naravnost k steni soteske in se začel vzpenjati po strmem pobočju. Sledila sva mu v gosjem redu, oprijemaje se štrlečih korenin, mladik in ovijalk, da ne bi zdrsela po mokri glini navzdol. Naporen vzpon se je vlekel kakšno uro. Kdaj pa kdaj nas je premočil pršec, ki je privršel od slapa. Pozno popoldne smo končno prilezli na majhno, ravno sleme ob robu slapa. Kratek čas smo počivali, nato pa sva sledila Tsanguju po platoju. Pragozd je bil sprva gost in skoraj neprehoden, a kmalu smo se znašli v galeriji velikanskih dreves.

Po kakšnih petih minutah je Tsangu obstal in začel sekati veje za lopo.

Dr. Michael Harner se je od leta 1961 naprej ukvarjal s šamanizmom in šamanskim zdravljenjem in se zavzemal, da bi našla mesto v sodobnem življenju. Dolga leta je bil predstojnik in profesor na Oddelku za antropologijo na newyorški Graduate Faculty of the New School for Social Research, predaval pa je tudi na Kalifornijski univerzi v Berkeleyu, kjer je doktoriral, in na Columbii ter Yaleu. Bil je tudi sopredsedujoči Antropološke sekcije Newyorške akademije znanosti. Terensko delo je opravljal v zgornjem tonu Amazonke, v Mehiki, zahodnih ZDA, na kanadskem severu in na Laponskem. Med njegovimi knjigami so The Jívaro, Hallucinogens and Shamanism, The Cave and the Cosmos (v slov. Zgoraj spodaj) in roman Cannibal, katerega soavtor je. Umrl je leta 2018.

Vsebinski povzetki

Zdravilni šaman, ki ga pokličejo k bolniku, najprej postavi diagnozo. Pozno popoldan ali zgodaj zvečer popije ajahuasko, zeleno tobačno vodo in včasih tudi sok rastline pirípirí. Zavest spreminjajoče snovi mu omogočijo, da vidi v telo bolnika, kakor da bi bilo stekleno. Če je bolezen posledica uroka, šaman jasno prepozna vrinjeno entiteto v bolnikovem telesu in uvidi, ali premore ustreznega duhovnega pomočnika, da jo izsesa.

Šaman je izveden videc, ki običajno deluje v temi ali vsaj s pokritimi očmi, da bi videl bolj jasno. Zato navadno opravlja svojo prakso ponoči. Nekatere vrste šamanskega videnja je mogoče izpeljati z odprtimi očmi, toda tovrstna zaznava je navadno plitvejše narave. V temi imajo motnje vsakdanje resničnosti manjši vpliv na zavest, tako da se šaman lažje osredotoči na vidike neobičajne resničnosti, bistvene za njegovo delo.

Vzdrževanje osebne moči je v šamanstvu osnovnega pomena za do­bro počutje. Knjiga uvaja v nekatere osnovne šamanske metode oživljanja in vzdrževanja osebne moči ter svetuje, kako jo lahko uporabljate zapomoč drugim, ki so šibki, bolni ali poškodovani. Tehnike so prepro­ste in učinkovite. Njihova uporaba ne zahteva »vere« ali spremembe domnev, ki jih imate o resničnosti v običajnem stanju zavesti. Pravzaprav sistem sploh ne zahteva spremembe v nezavednem umu, saj le pre­budi, kar je že v njem. Kakorkoli, medtem ko so osnovne šamanske tehnike preproste in razmeroma zlahka osvojljive, pa učinkovito izvajanje šamanstva zahteva samodisciplino in predanost.

Z uporabo metod, opisanih v knjigi, boste dobili priložnost izkusiti šamansko moč in pomagati sebi in drugim. Na učnih delavnicah o šamanski moči in zdravljenju v Severni Ameriki in Evropi učenci vedno znova dokazujejo, da je večino zahodnjakov mogoče zlahka uvesti v osnove šamanske prakse. Starodavni način je tako vpliven in tako glo­boko izkoristi človeški um, da običajni kulturni sistemi prepričanj ter domneve o stvarnosti pravzaprav ne igrajo nobene vloge.

Vaje, navedene v knjigi, predstavljajo moj osebni povzetek in razlago nekaterih tisočletja starih šamanskih metod, ki sem se jih naučil neposredno od južno- in severnoameriških Indijancev, dodal pa sem jim še podatke iz etnografske literature, ki zajema tudi druge celine. Metode sem priredil, tako da jih zahodni bralci, ne glede na svojo reli­gijo ali filozofsko usmeritev, lahko uporabljajo v vsakdanjem življenju. Namenjene so zdravim, pa tudi onim brez energije ali kako drugače bol­nim. S stališča šamanizma je osebna moč temeljna za zdravje v vsakršnih življenjskih okoliščinah.

Oglejte si film The Way of the Shaman, ki predstavlja delo Michaela in Sandre Harner pod okriljem The Shamanic Foundation.

Dodajamo tudi dve povezavi do posnetkov bobnanja za šamansko potovanje, ki vam bodo služili ob spustih.

Pot šamana was originally published in Enovice on Medium, where people are continuing the conversation by highlighting and responding to this story.

Hormonska joga deluje večplastno, saj krepi mišično maso, pravilno držo, gibčnost, sklepe in kosti (fizična raven), na novo oživi proizvodnjo in delovanje hormonov, blaži in odpravlja simptome menopavze, uravnoveša delovanje celotnega organizma, odpravlja stres, depresijo, nespečnost in podobne nevšečnosti. Oživi energijo in delovanje čaker, izbolj­šuje oskrbo telesa s prano in jo harmonično razporeja. Povečuje vitalnost in iz­boljšuje splošno počutje. Skratka, hormonska joga deluje na celotno telo, torej pomlajuje, hkrati pa spodbuja delovanje jajčnikov, ščitnice, hipofize in nadledvičnih žlez.

Hormonska joga

Dopolnjena izdaja

Dopolnili in preoblekli smo knjigo Hormonske joge ter jo okrasili z novimi fotografijami položajev hormonske joge.

Knjiga je bila nekaj časa razprodana. Zaradi velikega povpraševanja smo se odločili za ponatis.

Knjigo lahko naročite v spletni knjigarni Eno ali po elektronski pošti.

Prednaročniška cena: 20 € (do 21. januarja).
Cena v knjigarnah: 27 € (od 22. januarja).

Pomahaj staremu in s srcem v novo!

Zagotovite si knjigo Hormonska joga po ugodnejši ceni in z veščino discipline, prožnejši, gibkejši ter uravnovešeni, predvsem pa bolj radostni in bolj zdravi stopite v leto 2020.

Zahvale in komentarji praktikantk hormonske joge

Tvoja hormonska joga res pomaga, ljuba Alenka! Če jo seveda pridno vadiš! Dokaz je Ana, moja hči, ki je po tvojih navodilih vestno delala asane, dihala in izvajala za­pore, potem pa se ji je izpolnila največja želja: zanosila je. In zdaj je ponosna mami­ca prelepe punčke! Pa tudi meni hormonska joga dobro dene, saj se počutim odlično in polno energije!

Tanja, januar 2018

* * *

Draga Alenka, sporočam veselo novico, da sem rodila, z vašo pomočjo!! Poslušam zgodbe žensk, ki se mučijo z umetno oploditvijo … rada bi malce pomagala, da se ozavestijo. Tudi jaz sem se znašla v takih postopkih, ker sem bila brez enega jajčni­ka in sem imela težave. Bolj kot berem, bolj vem in 1000 % verjamem v hormonsko jogo. Hormoni so ključnega pomena. V Postojni pa tako že vedo za vas, tam sem namreč izvedela tudi jaz. Moj zdravnik mi je potrdil, da mi je vaša joga pomagala, da je uspelo in da sem danes srečna mama.

Vaša Nana, april 2018

* * *

Hormonsko jogo izvajam vsakodnevno. Če mi le uspe zjutraj, sicer pa popoldan. Ugotavljam pa tudi, da mi zelo ustreza okoli 19. ure, ker potem lahkotno zaspim. Prvi teden vadbe so mi jajčniki prav žareli, celo malo boleli … Kot da bi mi tiste majhne ciste začele pokati. Prvič po enem letu sem dobila normalno menstruacijo, tega sem se tako razveselila! Čutim, da sem mirnejša, ne vznemirim se tako hitro. Pri­dobivam na razteznosti. Želim ti vse dobro in hvala, ker si mi pokazala ta čudoviti novi svet!

Jana, februar 2017

* * *

Izjemno sem vesela, da sta se najini poti križali in sem imela možnost spoznati umetnost hjt, ki jo učiš. Zelo mi ustreza, v vseh pogledih. Zato redno vadim. Ne samo, da so mi takoj izginili redni glavoboli in pms, umirile in normalizirale so se celo več kot dve leti trajajoče močne menstrualne krvavitve. Pomaga mi zlasti intenzivno trebušno dihanje. Tudi diham brez težav, popustila mi je tudi avtoimunska revma. To je res investicija v zdravje!

Hvala ti, tvoja Beti, september 2017

* * *

Kar ne morem iz svoje kože, naj ti napišem nekaj besed. Hormonska joga res deluje. Čutim ščemenje v jajčnikih, naval energije. Pa še to: pri svojih 40. letih sem prvič doživela tako edinstven orgazem, da sem vprašala moža, kaj je pa zdaj tooooo. Lepa hvala od obeh!

Irma, junij 2016

* * *

Zdravnik mi je rekel, da sem v prezgodnji menopavzi. Samo sporočam, da sem po enem mesecu redne vadbe ponovno dobila menstruacijo! In ščitnica se mi je umirila!

Hvala ti, tvoja Bojana, november 2017

Hormonska joga was originally published in Enovice on Medium, where people are continuing the conversation by highlighting and responding to this story.

Odlomki iz knjige

Smo v naši četrti — ali je peta? — hiši v Montrealu, poslednjem delu potovanja, ki je pripeljalo moje starše in njuna dva otroka, od katerih sem bila mlajša, iz povojne Poljske skozi Francijo v Kanado. Po petih ali šestih letih, odkar smo se priselili, smo razmeroma dobro preskrbljeni, vsaj finančno, in živimo v novi hiši, kupljeni po arhitektovem načrtu za stanovanjsko naselje. Dreves še ni. Predel je raven, omejujejo ga le železniški tiri in klub za golf, ki ne sprejema judov. Zgodovina nam nenehno dokazuje — čeprav v želji, da bi mislili dobro o človeškem sorodstvu in sebi, tega nočemo priznati –, da biti žrtev grozodejstev nekako še ne pomeni, da nas imajo ljudje raje. Vsaj ne, dokler ne speremo prvih znakov škode in se vedemo bolj podobno drugim ali morda obogatimo — čeprav ne preveč.

Mati stoji pred ogledalom v kopalnici. Nanaša vlažilno kremo, senčila za veke, rdečilo za ustnice. Spakuje se, kot se pač ženske, kadar nanašajo kozmetiko. Dvig in razteg svetlo modrega očesa, pogled kot v transu, šobljenje, stisk rdeče ustnice na ustnico, filmski nasmeh.

Oče jo čaka, da se bosta odpeljala na delo. Delata skupaj. Vedno je prepočasna. Njemu se vedno mudi.

Stojim ob vratih v kopalnico, čakam, da pridem na vrsto, in opazujem. Starši me na svoji poti v službo navadno odpeljejo do šole.

Nenadoma oče izbruhne, preklinja v vseh jezikih, ki se jih domisli, jo priganja, naj se zgane. Vsaka beseda je udarec z bičem besnega sovraštva. Njegov obraz je spačen. V mojem spominu je videti kot ena tistih messerschmidtskih glav z zevajočimi usti, ki so kot črna luknja, razgaljenimi zobmi, tesno stisnjenimi očmi, strašljivo besen človek.

Nato se vrata zaloputnejo in ni ga več.

Medtem mati otrpne in se počasi osredotoči na lica. Še naprej nanaša rdečilo, komaj da trene z očmi. Konča, nemo zažvižga, pobere ročno torbico in plašč ali po meri sešit jopič, ves čas ponavljajoč, da se očetu mudi.

Ne pozabite, prosim, da se moji starši ljubijo, da so tesno povezani dan in noč, noč in dan.

Ves čas vožnje po predmestnih ulicah, ko se ustavljamo pred semaforji, vzpenjamo na grič, mati klepeta v tri dni. Oče je mrk in molčeč, glasno speljuje, kadar se prižge zelena, in močno zavira pred rdečo. Izstop pred šolskimi vrati kakšnih deset minut pozneje je pravo olajšanje.

Zahvaljujoč temu vsakodnevnemu ritualu znam kleti kot furman, pa čeprav ne zmorem več kot nekaj kratkih stavkov v poljščini.

In poznam obraz besa.

»Počasneje, ne tako hitro,« je ponavljala mati v različnih jezikih.. »Powolny«, »Pas si vite.« »Ne hiti. Ne, ne prehitevaj. Ne, ne, počasneje, Zavri, zavri!« Njen glas je prehajal v vreščanje. »Ubiti nas hočeš …«

Vedela sem, da se temu reče vožnja z zadnjega sedeža. Zato nisem mogla razumeti, zakaj mati sedi spredaj. Čeprav sem jo sčasoma razumela. Nista preživela nacistov in šest let vojne ter prepotovala vso razdaljo do Kanade, da bi umrla v snežnem viharju na neki stranski cesti sredi ničesar.

Cestnega besa še niso opredelili, a zagotovo sem ga videla veliko. Oče je godrnjal, prižigal cigareto za cigareto in na koncu izbruhnil, najprej mogoče na posebnost kakšnega voznika, nato pa, po kakšni materini pripombi, še nanjo. Poplava kletvic, čeprav barvitih, ko se oziram nazaj, je bila strašljiva. Pogosto je dosegla višek s tem, da ji je grozil in tulil, čemu ne vzame krmila v roke, če je že tako brihtna.

Ni ga. Ni mogla. Ni znala voziti.

Če ga je zaradi prehitre vožnje ustavil policist, kar se je zgodilo kar pogosto, se je besno vrnil v avto, leden kot okolje, in momljaje preklinjal. Čeprav se ne spomnim, da bi mati dejansko rekla: »Saj sem ti rekla,« je bila njena drža nadvse zgovorna.

Oče, otrdel v kujavi jezi, je nato utihnil poslušal poročila, dokler se vse skupaj ni ponovilo.

Ko smo prispeli do moje odročne šole, mi je odleglo kot živali, ki jo izpustijo iz kletke. Čez čas, ko sem začela kdaj pa kdaj razmišljati o teh stvareh, sem se zaobljubila, da se ne bom nikoli poročila, da bom vedno vozila sama in se nikoli ne bom vozila s kom drugim. Slednje mi je uspelo; postala sem prva ženska, ki je v Quebeški provinci dobila dovoljenje pri šestnajstih. Tudi mati se je sčasoma naučila voziti, čeprav nikoli samozavestno, kakor da bi z zadnjega sedeža ves čas slišala lastni glas, ki jo zadržuje.

Kar zadeva zaobljube, da se ne bom poročila, je bilo malo bolj zapleteno. Moj prvi mož ni vozil, kar mi je ustrezalo, a je svoj bes izražal drugače. John je vozil in v dneh ognjevite strasti me sploh ni brigalo, da je za krmilom. Ko se je razjezil, sem se zalotila, da zvenim malce podobno materi — na katere stran se nisem nikoli postavila, česar me je sram priznati, čeprav sem se bala očetove jeze. Brezobzirno, kot znajo dekleta, ko ponotranjijo mizoginijo in se identificirajo z napadalcem, sem vedno pomislila, da ga ne bi smela izzivati.

Ko sem torej zaslišala materin glas z zadnjega sedeža, ki je prihajal iz mojih ust, sem se odločila, da bom na daljših vožnjah dejansko sedela na zadnjem sedežu in se prepustila transu in sanjarjenju o knjigah. Včasih mi je uspelo. Včasih ni, in ko mi je »Počasneje,« izskočilo iz ust, je John segel po naslednji cigareti in glasneje privil glasbo.

Vedela sem, da je jezen. Bes je izražal tako, da je pobegnil v glasbo. Beg je bil boljši od prepira, se mi je zdelo. Toda tudi glede tega, ko se zdaj oziram nazaj, se mi zdi možno, da je, čeprav je z materjo nisva izražali, jeza ostajala v naju, prikrita in potlačena, kot je pritikalo ženskam, tako da je nisva prepoznali kot jeze. In ker ji nisva namenjali pozornosti, se je preoblikovala.

Med mirovniki Združenih narodov velja, da bi morale za vsako mizo, za katero se podpisujejo mirovni sporazumi, sedeti ženske, saj so boljše pogajalke. Kot občasna zgodovinarka vem, da gre mogoče za sposobnost, pridobljeno v stoletjih »drugotnosti«, rezultat tega, da smo bile na milost in nemilost prepuščene moški oblasti. Ni absolutna resnica — zagotovo ne, kadar vzplamti zatrta strast ali ljubezen, ki postane strupena. Toda zunaj materialne znanosti je bolj malo absolutnih resnic, zato sem vesela, da so ženske boljše pogajalke za mir.

Ko gledam pogovore s prosilci za grški azil, potem ko so tvegali smrt med prečkanjem morja, ali pravzaprav s komerkoli, ki ga je sodobni vojni svet odvrgel v begunsko taborišče, verjetno nisem edina, kadar včasih pričakujem, da bom slišala izraz hvaležnosti gostiteljem ali že za to, da so bili rešeni ali da so končno prispeli v kraj, kjer je razmeroma varno.

Komaj kdaj izrečejo besedo zahvale. Pogosteje strmijo v kamero z izbruhi besa in se nikomur ne zahvaljujejo za dejstvo, da so bili rešeni, redko sploh priznajo, da se ljudje trudijo biti gostoljubni. Postavljajo zahteve ali se nasršijo ob vsakem izrazu dobrodelnosti.

Njihova drža s primesjo ponosne zamerljivosti in nepripravljenosti, da bi se opravičili, me včasih spominja na očeta. Lahko so tihi ali glasni, toda na glede na to, kaj si mislimo o njih, nočejo biti hlapčevski. Le ženske podlegajo vreščanju. Ne gre za to, da ne bi bili tudi hvaležni, toda upravičeno zahtevajo enakost.

Predvsem pa besnijo nad nečloveškostjo svojega izkustva — bombami, preganjanjem, sušo, denarjem, ki ga je žrtvovala vsa družina, da bi mogli ubežati, le da se jih nato, ko prispejo na prehodni cilj, obravnava kot prosilce in ne kot junake.

Njihov bes je docela upravičen. Razumem ga. Zakaj se morajo poleg vsega drugega spopadati še z grozo birokracije? Toda izražanje jeze lahko doseže nasproten učinek, zlasti ko se ne znaša nad ustreznimi tarčami. Jeza ni le notranja sestra strahu, tudi prikliče ga. Kadar izbruhne v nasilje, sledi dodatno nasilje, ki včasih nakopiči nove krivice na prvega jeznega človeka. Ista logika velja tudi za skupine.

Pretehtana in prepričljiva razlaga s pridušeno jezo, ki pa odzvanja, ima veliko učinkovitejši politični vpliv. Grožnje, izrečene iz pozicije šibkosti, zlasti tistim, ki so deloma na tvoji strani, zelo redko dosežejo zaželen rezultat — kot je toliko političnih gibanj spoznalo na lastni koži. Toda jeza, usmerjena v učinkovit protest, ga lahko.

Vendar se nič ne zgodi čez noč.

Izseki iz knjige

Nikoli mi ni bilo treba spoznati islamista ali krščanskega fundamentalista, borca proti splavu, kakršni vladajo svetu v Služkinjini zgodbi Margaret Atwood. Pa vendar živita v meni. Njuni podobi sta tako jasni in strah zbujajoči, kakor da bi bila soseda — pravzaprav še bolj, saj ju občila po globalnem dosegu spleta in socialnih omrežij ter novic prinašajo v mojo sobo in z njunimi poenostavljenimi obraznimi potezami, oblikovanimi v obrise strahu, v mojo domišljijo. In tu se šopirita, sovražnika žensk, prinašalca čistosti, ki bi vsekakor najraje zanikala, da sta se rodila iz ženske in predhodnega vlačuganja.

Od nekdaj sem se bala množic. In poenostavljenih gotovosti.

Ne vem, ali zato, ker sem se kot majhen otrok znašla v okoliščinah, ko so me porivali in vlekli in suvali med koleni in so ljudje vpili. Ali ker sem nizke rasti in ne morem videti čez glave drugih, da bi preverila, kaj se dogaja pred nagnetenimi telesi. Ali ker nikoli ne veš, kdaj se utegne množica spremeniti v maso, ki te zvleče v smer, kamor nočeš iti, zlasti še v navzočnosti policije. Ali ker v roju izgine vsakršen videz individualnih meja.

Tudi naše besede potujejo po zaslonih. Vsi smo ali bi lahko bili objavljeni pisci, pa naj gre za bloge, forume s komentarji, kritike predmetov ali knjig ali scenarije za nalaganje na YouTube. Nikomur nas ni treba urejati. Nikjer nobenega notranjega ali zunanjega cenzorja. Nobene avtoritete razen vrstnikov. Vse je objavljeno. In veliko vsega tega je prežeto z jezo. Nikogar ni, ki bi postavil meje podivjanemu, nerazumljivemu, anarhističnemu notranjemu otročku. Ali jeznemu uporabniku z upravičeno ali neupravičeno zamero do družbe.

Toda v nekem pogledu stari vedno izgubijo več kot mladi. Izgubijo svojo mladost in z njo zaupanje v čute, ki mogoče pešajo. Njihova prihodnost hitro izginja. Čas teče hitreje. Preteklost je videti daleč proč. Izgubljena je, čeprav se zdi, da je bila bolj intenzivna kot sedanjost. Kaj storiti drugega kot »besneti nad pojemanjem svetlobe«?

In ker življenje že pred tistimi dokončnimi prinaša toliko izgub, veliko več bentiš in godrnjaš. Nekoč sem mislila, da je izraz imeti tanko kožo metaforičen. Zdaj vem, da se koža resnično stanjša. Kar verjetno velja tudi za ohišje naših živcev. Vsi moji vrstniki, ne glede na njihovo stoičnost in javno modrost, so bolj godrnjavi, kot so bili.

Kajti ko se bliža smrt, imamo verjetno vse manj izgubiti.

Res je tudi, da sodobni nevroznanstveniki in epigenetiki danes soglašajo z nagonskim védenjem žensk ali pravzaprav vseh, ki preživljajo čas z majhnimi otroki. Tista prva leta, iz katerih se kot odrasli tako malo spomnimo, so ključnega pomena za oblikovanje osebe, ki se bo razvila. Dotik, gibanje, zvok, vonj, navdušenje, malodušnost, vse vpliva na možganske krogotoke in telesno kemijo teh drobcenih bitij ter radikalno učinkuje na genetsko dediščino. Ljubezen — ljubkovanje, pozornost — uravnava stresne hormone. Brez nje otrok zapade strašljivi fantaziji, v kateri prevladujejo grozljive zamisli. Danes vemo, da se v prvih letih poraja veliko več sinaps, ki prenašajo podatke in spodbujajo domišljijo ter tako omogočajo tiste čudovite, nezadržne povezave, ki jih delajo le otroci in tako imenovani geniji.

Toda kljub dejstvu, da je toliko mojih dni pustilo bolj malo zavestnih sledi, me gotovo sestavljajo tudi vse stvari, ki sem jih pozabila. To je olajšanje. Zdaj sem že toliko pozabila, da bi bila, ko bi se spominjala vsega, tako težka, da bi me sila težnosti ob vsakem koraku potisnila k tlom. Ali pa bi bila moja glava velika kot eden tistih monolitov z Velikonočnih otokov in bi se prekucnila. Nič čudnega, da nimajo nog, ki bi jih gnale.

Tudi to mora biti naše nezavedno. Vse tiste pozabe, ki se nenehno vrtinčijo, izginjajo, ker jih nočemo ali ne potrebujemo, se spajajo z drugimi, ponovno vznikajo, da bi namesto nas sprejemale odločitve, o katerih ne vemo, kako smo jih mogli sprejeli, nas varale ali nas, ne da bi se zavedali, metale v ljubezni in sovraštva.

Vsakdanja norost
Lisa Appignanesi

Knjigo lahko v prednaročilu naročite v spletni knjigarni Eno. V knjigarnah po Sloveniji bo na voljo v začetku meseca decembra.

Prednaročniška cena: 17 EUR (do 17. novembra)
Maloprodajna cena: 21 EUR (od 18. novembra)

ISBN 978–961–6943–71–0
COBISS.SI-ID 302462976

Novost Vsakdanja norost je naprodaj tudi v elektronski obliki.
Kupite jo lahko v Apple Books Storu (iOS) ali v spletni knjigarni Biblos (iOS, Android), kjer si jo lahko tudi sposodite.

Cena elektronske knjige je 12,99 EUR.

Apple Books https://books.apple.com/si/book/id1487218972
Biblos https://www.biblos.si/isbn/9789616943727

Vsakdanja norost was originally published in Enovice on Medium, where people are continuing the conversation by highlighting and responding to this story.

Iskrena, avtobiografska pripoved o življenju, smrti, norosti, ljubezni in vnukih, kakor jih vidi pisateljica, ki se ves čas zaveda zgodovinskih in sodobnih muhavosti ženske usode.

V ganljivih spominih in pretanjenem nizanju zapisov o svobodi, ljubezni, jezi in prepletanju mitskih in sodobnih družin Lisa Appignanesi vešče vijuga med osebnim in javnim, med neposrednostjo občutkov in objektivnim razmislekom. Zasebni, politični in filozofski pogledi se spajajo v zgodbo ženske, ki krmari med žalostjo in strahom, besom in zmedo, dokler nazadnje ne pripluje v spravo in ljubezen.

Rojena v povojni Poljski je Lisa Appignanesi odraščala v Parizu in Montrealu, nato pa se v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja preselila v Veliko Britanijo. Med njenimi številnimi nagrajenimi leposlovnimi in neleposlovnimi deli so Freud’s Women, Losing the Dead, Mad, Bad and Sad ter Trials of Passion. Vodi the Royal Society of Literature, piše za New York Review of Books, bila je predsednica angleškega PEN-a, londonskega Freudovega muzeja in mednarodne nagrade Booker.

»Preživela ga je prosojna steklenička šampona; tiste vrste, ki jo prineseš domov iz hotelov v daljnih krajih. Več kot leto dni je stala v prhi, na polici, kjer jo je pustil. Vsak dan sem jo pogledala.«

Po smrti dolgoletnega partnerja je Lisa Apignanesi zdrsnila v stanje, ki je občasno mejilo na norost, značilno tudi za kulturno in politično vzdušje. Izjemno evokativno in z analitično spretnostjo preiskuje lastno in družbeno doživljanje žalovanja, učinkovanje izgube in mogočen mitski prostor, ki ga zavzema v človeškem življenju. Z iskrenostjo, obarvano s humorjem, vodi bralca na ozemlje otroštva, v katerem se oblikujejo naši občutki ljubezni in sovraštva, ter usmerja v manj viharno različico vsakdanjosti.

Bi mi velike svetovne legende ali religije ali zgodbe pomagale razumeti jezo? Vredno razmisleka.

V mitih je furija lastnost bogov — ali morda lastnost, ki jo bogovi želijo (modro) zadržati zase.

Zevs ali Jupiter, bog neba in najvišji bog v grškem in rimskem panteonu, na gori Olimp uporablja grom in blisk, s katerima je vedno upodobljen, da obvladuje bogove in smrtnike, ki so mu seveda podrejeni. Njegova furija je legendarna. Vendar je edini otrok, ki preživi očeta Kronosa, ki se je bal, da bi ga kak sin vrgel s prestola in je požiral svoje otroke, dokler ni Rea, njegova žena, skrila novorojenega Zevsa in mu dala namesto njega kamen, da ga je pogoltnil.

Pa sem mislila, da je moj oče strašljiv …

Zevs je sčasoma osvobodil svoje sorojence iz očetovega drobovja in skupaj so vrgli Kronosa s prestola. Toda bes je ostal del Zevsove biti in ohranja njegovo moč nedotaknjeno. V sodobni računalniški igrici Zevsov bes z neznatno pomočjo igralcev razpara nebo.

V starih norveških in nemških legendah leži vez med močjo, furijo in norostjo v imenih, dodeljenih bogovom. Odin ali Wotan pomeni moč.

Tudi Zevsova žena Hera, kraljica bogov, ne slovi po mirni hladnokrvnosti. Njen bes se izraža na področju posesivne ljubezni. Moževa serijska posilstva in prešuštva z ljubicami, božanskimi ali smrtnimi, netijo njeno jezo. Trudi se preprečiti rojstva otrok iz teh zvez. Kadar ji ne uspe, kot ji ne pri Alkmeni, preusmeri srd na potomca. Otročku Heraklu (Herkulu) pošlje strupeni kači, vendar se ju mali loti enako odločno kot drugih igrač in ju ubije, preden bi ga pičili.

Tudi modra in vedra Atena, boginja modrosti, je znana po nasilnih izbruhih. Ko Pozejdon dvori Meduzi in jo nagovori, naj prekrši zaobljubo celibata, jo Atena prekolne in ji spremeni lase v odvratne kače, tako da se moški že ob bežnem pogledu nanjo spremenijo v kamen.

Razžaljeni ob Parisovi sloviti presoji, katera od treh boginj je najlepša, Atena in Hera pobesnita, ko izgubita proti Afroditi, ki ga podkupi s trojansko Heleno, najbujnejšo smrtnico. Jeza obeh boginj vplete ljudi. Herin srd na Trojance z občasno Atenino pomočjo spremeni tok dolgotrajne vojne in prinese zmago Grkom.

Bes kot gonila sila je torej tako bistven, da se Homerjeva Iliada začne prav z invokacijo čustva, ki pogublja.

Pesem, boginja, zapoj, o jezi Pelida Ahila,

srdu pogubnem, ki silo gorja prizadel …

Vsakdanja norost
Lisa Appignanesi

Knjigo lahko v prednaročilu naročite v spletni knjigarni Eno. V knjigarnah po Sloveniji bo na voljo v začetku meseca decembra.

Prednaročniška cena: 17 EUR (do 17. novembra)
Maloprodajna cena: 21 EUR (od 18. novembra)

ISBN 978–961–6943–71–0
COBISS.SI-ID 302462976

Vsakdanja norost was originally published in Enovice on Medium, where people are continuing the conversation by highlighting and responding to this story.

Nekaj o meni

Ni me tukaj. To mislim, medtem ko so njegove roke na meni, njegove roke in usta in vse drugo in mi govo­ri, da hoče vame. Ni me tukaj. Kajti ne bi smela biti tukaj. Sploh ne bi smela biti tukaj. Šele šestnajst let mi je, mama ne ve, kje sem, jutri je šola, morala bi ležati v svoji postelji, ne pa da me nekdo fuka v neki drugi. Zato me ni tukaj.

Razen, seveda, da sem tukaj, ali bolje, da sem bila tam, kjer ne bi smela biti. Vprašajte me zdaj, ko sem prešla štirideseto in sem varna in imam službo in dom in partnerja, in povedala vam bom, da sem kot najstnica preživela nekaj norih let. Vprašajte me in zasmejala se bom in rekla, da sem bila mogoče malo podivjana. Ko drugi obujajo spomine na športne ekipe ali neprimerno vedenje na šolskih izletih, včasih omenim dejstvo, da sem v obdobju treh let zamenjala pet srednjih šol. Zveni eksotično in ljudje, ki me poznajo le iz dobrih let, bi bili videti rahlo presenečeni in se nato nasmejali zamisli, da sem bila divji otrok. Moj fant, ki ve za nekaj zabavnejših anekdot, predlaga, naj napišem esej o svojem mlajšem ekscentričnem jazu. Vendar pozna le čudaško različico in to ni vsa zgodba. Zato sem dolgo krožila okoli ideje. Navsezadnje, čemu neki bi povedala zgodbo, ko pa bi s pripovedjo ogrozila življe­nje, ki sem si ga ustvarila v letih po njej?

Ure se mučim s tem vprašanjem, sedim z brado v dlani, prazna stran pred menoj, ko se poskušam odlo­čiti, ali gre za katastrofo ali zgodbo, vredno pripovedi. In celo če je vredna, kako naj jo oblikujem v nekaj po­menljivega? Poskušam začeti s tistim, kar čutim, da je začetek — Ni me tukaj. –, vendar je prepozno, ne bi ime­lo smisla. Zakaj ne začnem pri štirinajstih, ko sem se preselila v London? Vendar je tudi to prepo­zno. Morda bi morala začeti z Irsko in prvo pijačo in prvo cigareto pri trinajstih? In če začnem tam, kje naj končam? Morda pri devetnajstih, z zadnjo cigareto?

In nato me prešine, da se ta zgodba ne začne in ne konča, kjer mislim, da se. Ni izvirnega trenutka, na ka­terega bi zlahka pokazala. Kronologija je preveč napeta in ne oblikuje se iz leta v leto, sledeč preprostim mejni­kom.

Zato tole mogoče ne bo ves čas smiselno. Toda je, kar imam povedati.

Ko sta se starša razšla, smo imele zelo malo denarja, dejstvo, ki sem se ga nenehno, boleče zavedala. So­vražila sem občutek, da se ves čas komaj prebijamo, sovražila sem, da ni priboljškov, da je avto tako star, da ključavnice pozimi zamrznejo, da nimamo televizije in imamo nato pozneje le majhno, črno-belo. Sovraži­la sem, da nikoli nimam več kot en par čevljev in ni­koli modnih, kakršne imajo drugi v razredu. Sovražila sem, da nosim ponošena oblačila starejših ali večjih otrok. Predvsem pa sem sovražila, da kar naprej jemo enake cenene jedi, neskončno litanijo sivo-rjavega mle­tega me­sa in vodenega krompirja, ki me ob vsakem obro­ku navda z odporom. In nato, pri desetih, sem od­krila moč, ki jo dobiš, če ne ješ.

Večino delovnikov me je mama poslala v šolo z ma­lico, navadno s sendvičem in jabolkom. Toda včasih, ko je zjutraj zmanjkalo časa ali kruha ali česa za med rezine kruha, mi je rekla, da lahko pojem enega od sendvičev, ki so jih delili v vrečkah. Vsak otrok je dobil dnevni karton mleka zastonj. Na kartonu je bila, kot nekakšen dodatek, pritrjena prozorna plastična vre­čka s sendvičem. V glavnem so bili s šunko, nekateri s sirom, šunka je bila sluzasta in sir plastičen, oboje de­be­lo premazano z maslom. Sovražila sem maslo v sendvi­čih (še vedno ga). Čeprav zdaj mislim, da so jih verjetno čedno zložili v vrečke, so bili, ko so jih prinesli v učilnico, že v razsutem stanju. Vzeti sendvič je pomeni­lo seči v mastno vrečko in izvleči vsako sestavino pose­bej. Bili so postani in razmočeni, pozimi pa topli od radiatorjev.

Dečki so popili mleko in nekateri so, potem ko so med celotnim odmorom za kosilo igrali nogomet, po­jedli tudi sendviče. Toda deklice jih niso jedle, vsaj ko­likor sem lahko videla ne, in zagotovo ne tiste, ki so nekaj pomenile. Dovolj slabo je bilo že to, da sem bila v ponošenih cunjah, vključno s tistimi od ne-zelo-pri­jazne, visoke deklice v razredu (najini mami sta bili pri­jateljici). »Oh,« je rekla, »prav tako jopico sem imela.« »Oh,« je rekla, »pa saj to je bila moja jopica.« Pod nje­nim strmečim pogledom ne bi nikoli mogla vzeti za­stonj sendviča, pa naj bi bila še tako lačna. Zato tiste dni, ko mama ni imela časa, da bi mi pripravila kosilo, preprosto nisem jedla. In nato — se zgodba začne tu? — sem prenehala jesti tudi tiste sendviče, ki jih je pri­pravila. Stlačila sem jih na dno torbe, kjer so trohneli in zasmrdeli. Zadovoljila sem se z jabolkom. Nato sem prenehala jesti tudi jabolka. Odkrila sem, da sem nadarjena za lakoto.

Nekoč sem med vožnjo iz šole povedala neki mami, ki nas je tistega dne razvažala po domovih, da ves dan nisem nič pojedla. In povrhu še, da sploh nisem lačna. Rekla mi je, naj ne govorim neumnosti. Vzhiče­no sem vztrajala, da ne, res ves dan nisem nič pojedla. In nato, ker mi je verjela, me je prisilila pojesti skorja­ste ostanke hčerkinega kosila. Nisem si želela takega odziva. Ni navdušeno občudovala mojega dosežka, saj sem z voljo premagala apetit. Pogoltnila sem solze, uža­ljeno žvečila in se odločila, da se ne bom več izpostavljala. Nikomur ne bom govorila o svoji zmagi nad šib­kostjo. Samo zmagovala bom. In zaradi tega je bilo stradanje še boljše. Kajti dobila sem skrito orožje, ki je bilo samo moje. Ob tem, da nisem jedla, sem se poču­tila čisto in lahko. In močno!

Nobene prijateljice nisem imela v šoli, a to se verjetno jasno vidi iz zgodbe, ki jo pripovedujem. Napačno sem razumela, kako se sklepa prijateljstva: preglasno sem govorila ali pa mi je bilo preveč mar, kaj misli­jo o meni. Nisem poznala pravih pravil.

Vedno sem bila suh otrok in nihče ni zares opazil, da sem začela postajati še bolj suha. Tiste dni, ko je ma­ma vztrajala, sem za zajtrk pojedla nekaj žlic kosmičev. Če me je prisilila, da sem pojedla več, sem se prisilila k bruhanju. Ko sem nekega jutra morala pojesti polno skledo kosmičev, sem jih izbruhala na preprogo na hodniku, da bi obveljala moja. Za mamo je bilo preveč, kaplja čez rob v jutru, ko je že zamujala. »Bog, a ni še dovolj?« je rekla. »Spravi se v avto.« Ni mi bilo po­vsem jasno, kaj misli s tistim »dovolj«, in zbala sem se, da sem šla predaleč. Toda po tistem se je pritisk glede zajtrka zmanjšal.

Vsak večer sem vedno pojedla poln obrok, zato ni­koli nisem nevarno zbolela ali shujšala. Res pa me je ves čas obhajala slabost in veliko sem padala, preplet nerodnosti in šibkosti. Dejansko sem bila kar naprej na urgentnem oddelku Otroške bolnišnice, pogosto zaradi zvina zapestja ali gležnja, in spoznavala obraze in imena sester in administratork. Spominjam se neke poškodbe, ki je bila tako huda, da je mama morala vzeti teden dni dopusta, da je skrbela zame. Cele dni sva izdelovali kartonasto hišico za punčko in kuhala mi je najljubše jedi. Bilo je eno redkih obdobij miru in bližine. Jedla sem. Začela sem se počutiti bolje. Ko sem se po enem tednu vrnila v šolo, sem bila krajši čas priljubljena, saj sem dovolila drugim otrokom, da so divjali z mojimi berglami. Toda prav kmalu sem se vr­nila k stradanju. Med odmorom za kosilo sem s knjigo ostajala v klopi.

Postajala sem vse bolj tesnobna. Lotevala se me je nespečnost. Ležala sem v postelji, razčlenjevala in parafrazirala vse, kar sem rekla čez dan, razmišljala o vsem, kar sem naredila narobe. Na tej stopnji sem imela verje­tno enajst let. Zaskrbljena zaradi podočnjakov in stal­ne utrujenosti me je mama peljala k zdravniku. V am­bulanti je zdravnik prosil mamo, naj naju pusti sama, in me nato vprašal, ali me kaj hudo skrbi. Rekla sem ne. Drugih vprašanj se ne spominjam, spominjam pa se občutka, da me ne bodo odkrili, če ne bom poveda­la ničesar. Ko se je mama vrnila v ambulanto, je zdravnik omenil mojo suhost in vprašal, ali imam apetit. Stehtal me je na eni tistih staromodnih tehtnic z utežmi in vzmetmi. Opazovala sem njegove debele prste, ki so premikali drsnik. »Prelahka je,« je rekel v prostor. In jaz sem pomislila: »To je to, zdaj me bodo odkrili.« Toda mama je začela pripovedovati, kako požrešno jem, kadar dobim najljubše jedi, kot je piščančji sendvič z majonezo. Zasmejala sta se.

V avtu me je mama vprašala, ali sem zdravniku po­vedala, kaj me skrbi. Zastrmela sem se v naročje in zma­jala z glavo. Vznejevoljila se je in mi rekla, da je mora­la vzeti prost popoldan in da so zdravniki dragi. Njen glas je bil oster od denarnih skrbi. Odločila sem se, da ji v prihodnje ne bom več povedala, če ne bom spala. In da ji ne bom povedala, da si preprosto ne dovolim spati. To je bilo še eno pravilo, še ena oblika nadzora, še ena kazen.

Leta sem sledila režimu lakote. Toda v višjih razredih osnovne šole sem potrebovala več, da bi preživela dan. Nekega jutra me je na šolskem zboru obšla slabost. Najprej mi je pošel vid, a sem še vedno slišala na­jave in med rahlim zibanjem mi je uspelo obstati pokonci. Nato mi je ušesa napolnilo glasno brenčanje in sledila je popolna črnina. Omedlela sem. Deklica, ki je stala ob meni v vrsti, mi je pozneje povedala, da je glasno počilo, ko sem padla na parket. Šolska sestra je odmahnila z roko, ko sem priznala, da sem »pozabila« zajtrkovati. Pravzaprav se je moje nenehno zavračanje zajtrka sprevrglo v tako domače bojišče, da me je mama nekoč zasledovala do avtobusne postaje, še v jutra­nji halji, in mahala z opečencem.

Preostali čas zbora je morala vsa šola sesti na prašna tla. Pozneje so starejše deklice hlinile skrb, me obje­male okoli ramen, me jemale za maskoto, in do konca šolskega leta sem ohranila nekakšno krhko zvezdni­štvo, saj so kazali name kot na deklico, ki je omedlela. Vsaj prijateljice sem imela. Pri trinajstih sem začela spo­znavati ljudi, ki so kazali, da sem jim všeč — ki sem jim res bila všeč. Toda potrebovala sem dolgo časa, da sem si dovolila verjeti. Morda v samotnem življenju ni najhujši čas, ki ga preživljaš sam, temveč tisti, ki ga z občutkom nesprejetosti preživljaš v množici.

Novi prijatelji so opazili mojo suhost. Vsi so jo. Ome­njali so jo učitelji in starši sošolcev. Ko so jo zaznavali kot problem, so mi rekli »suhica«, nalepka, ki me je navduševala. V glavnem so me opisovali s kodiranimi izrazi, za katere sem vedela, da razglašajo suhost za »do­bro stvar«, z besedami, kot sta »vitka« ali »sloka«. V šoli sem bila bistra, delovala sem samozavestno (beri glasno) in pripovedovala zabavne zgodbice. Toda edino, kar je bilo vredno, je bilo to, da sem suha, s štrleči­mi komolci in ubiralko reber.

V tistem obdobju sem že vedela, kako deluje moje telo na druge. Odkrivala sem nove načine in izrabljala telo, da mi je prinašalo dodatne vrste čustvenega po­plačila. Postala sem družabna in po šoli sem začela za­hajati k drugim otrokom in nato na zabave ob koncu tedna. Hrepenela sem po tem, da bi bila kul. Stala sem na obrobju skupin otrok, ki so se pogovarjali in smejali in razumeli, in koprnela, da bi me vzeli medse. Med­tem ko sem tako postavala naokrog, sem začela kaditi, posnemala sem hojo drugih deklic, migala z boki na način, o katerem sem upala, da je zapeljiv. Okoli fantov, ki so mi bili všeč, sem se narejeno sramežljivo nasmiha­la, tudi odkrito buljila. Bil je eden od načinov, da so me videli. Na neki zabavi sem nekemu fantu, ko mi je na­mignil, sledila ven in se nato osramočeno zgrbila, ko se mi je zasmejal in zaklical prijateljem, da sem potrebna. Toda potrebnost zna biti sama po sebi privlačna. Ugotovila sem, da lahko, če si fantje želijo izkoristiti moje telo, na novo odkrijem tisti zgodnji občutek zma­goslavja in lahkotnosti, ki sem ga prej zaznavala le, ka­dar nisem jedla. Da so mi bila zbližanja sama precej odvratna, je bilo nepomembno.

Spominjam se predrtja deviške kožice in krvi na spodnjem perilu, potem ko je neki silno zagret fant vtaknil skoraj celo roko vame. Bolelo je, a sem se le mol­če spačila v strahu, da me ne bi slišale druge punce in se mi smejale. Domnevala sem, da je to že naredil. Do­mnevala sem, da to delajo kulske punce. Dejansko so verjetno res delale, kajti nobena od nas, niti ena, ni bila dovolj samozavestna, da bi rekla ne tistemu, kar se je pričakovalo od nje. Ugovarjati bi pomenilo razglasi­ti frigidnost sebi, njemu in vsem njegovim prijateljem. Kar je bilo še slabše od tega, da si »lahka«. Zdaj vem, da sem si v resnici želela le naklonjenosti — da bi se me ljubeče dotikali in objemali, z razumevanjem, s pri­jaznostjo. A to je bila nemogoča naloga. Bila sem tako prozorno polna nuje in bolna od nje, da so me včasih ljudje težko pogledali, ne da bi trznili.

***

Ko mi je bilo štirinajst let, je mamina služba preselila vse tri v London. Oče, ki je redkokdaj prispeval za naše življenje, je ostal v Dublinu. London je pomenil novo šolo in popolnoma novo raven priložnosti. Pome­nil je tudi popolnoma novo skupino prijateljic, deklic na novi šoli, ki so bile videti drzne in pogumne in kul­ske. In so tudi mene imele za drzno. Dovolile so mi, da sem se družila z njimi, in skupaj smo začele zahajati v klube. Mami sem govorila, da prenočujem pri prijate­ljicah, in v tem novem mestu, kjer ni poznala nikogarš­njih staršev, ni uvidela, da lažem. Kmalu mi je ta nova vrsta laganja prešla v navado, edini način, da sem dobila, kar sem hotela.

Nekega petkovega večera sem v klubu flirtala z mo­škim blizu tridesetih in vprašal me je, koliko sem stara. Rekla sem mu devetnajst. Rekla sem mu, da študiram umetnost. Vedno sem to rekla, saj je zvenelo imenitno, čeprav bi se mi popolnoma zataknilo, ko bi me kdo vprašal, katero zvrst umetnosti študiram. Potem ko me je poljubil, se je odmaknil, si natančno ogledal moj obraz in spet povprašal po starosti. Nasmehnila sem se in rekla sedemnajst. Pobledel je, se umaknil in pobegnil. Ko sem se vrnila na plesišče in povedala prijateljicam, smo tulile od smeha. Bedak. Bile smo neprebojne. Bile smo petnajstletne.

Ubila sem deklico v rabljenih oblačilih. Postala sem predrzna, v uniformi šminke in kratkih kril, klubsko dekle, ki ve, kje je zabava. Bila sem tako zadeta in tako zelo sem se zabavala, da nikoli nisem pogrešala nekda­nje deklice s knjigo. Imela sem zastonj vstopnice za kon­certe, dovolilnice za vstop v zaodrje, ime na seznamu gostov za različne klube vse noči v tednu. Zdaj se mi zdi noro, toda z dvema najboljšima prijateljicama smo delile vizitke s svojimi imeni, telefonskimi številkami in sloganom »Narejene v nebesih, odrasle v peklu«. Za­stonj pijače pri pultu. Mesto v didžejevi kabini, prosto­ri za VIP-e. Zadostovalo je, da si mladoletna, v neznatni oblekici in očitno voljna ugajati. In ja, kako dobro sem to počela. Kajti bila sem še kako pripravljena uga­jati. Nosila sem mamine stare obleke, shranjene iz se­demdesetih. Skrajšala sem jih, da so mi komaj pokrivale rit. Nataknila sem si, kar se mi je zdela spektakularna poteza, nunsko oblačilo z izrezano zadnjico in zadrgo, ki je spredaj tekla do tal. Ko je mama nasprotovala mojim opravam, sem se nejevoljno zakrila, a to je le izboljšalo igro. Ob odhodu od doma sem nosila dolgo majico in dolgo krilo. Toda brž ko sem stopila v klub, sem se slekla že v avli, pogosto pred občinstvom, izročila zunanje plasti enemu od redarjev ter razkrila neznatno opravo pod njimi.

Moj novi življenjski slog se ni končal v nočnih klubih. Obiskovala sem glasbene festivale in uživala v od­sotnosti pravil na njih. Šla sem na neki festival, kjer je deževalo in deževalo in se je vse pogrezalo v blato. Zadnji dan, ko je neki zanemarjen tip rekel, da me lahko odpelje za oder, kjer bom spoznala Nirvano, sem pustila za sabo sposojen šotor in sposojeno spalko in oblačila in vse, kar sem prinesla s seboj. Niti poslovila se nisem od prijateljic, s katerimi sem prišla. Ni mi bilo mar. Stala sem ob Kurtu Cobainu ob pultu. Pil je, kar je bilo videti kot gin s tonikom, in kadil lahke cigarete. Odmahnila sem nad njim kot nad ničetom in se obrnila proč. Navsezadnje sem pila čisto vodko in kadila samo cigarete z visoko vsebnostjo katrana. Sledila sem zanemarjenemu tipu v cenen hotel, kjer smo se zabava­li s skupino glasbenih prirediteljev, razbijali pohištvo in nabrali astronomski račun za pijačo. Pomirili smo se le toliko, da smo obrili obrvi vsem tistim, ki jih je zmanjkalo. Nato so nas zmetali ven.

Izbrala sem tisti trenutek, da sem telefonirala mami z brezplačnega telefona. Bilo je pred šesto zjutraj. Zaspano se je oglasila. Ko sem pijano zabebljala ime ho­tela, je rekla, da je bila v njem pred nekaj tedni. Če to ni hecno, je rekla. Strinjala sem se in odložila. Še zdaj mi ni jasno, kaj sem hotela s tistim klicem.

Dohitela sem druge in odšla z njimi proti železniški postaji. Spotoma nam je v neki trgovini nekako uspelo ukrasti, od vseh stvari, par nepremočljivih ribiških škornjev. Smejali smo se in smejali. Pristala sem v hiši nekega neznanca in nekaj dni ostala v njej. Vsega sku­paj sem bila od doma ves teden. S festivala sem odšla s povsem drugo skupino ljudi od tiste, s katero sem prišla. Oseba, katere šotor sem si izposodila, moja sestra, katere spalko sem vzela, in prijateljice, ki sem jih zapu­stila, ne da bi jim kaj rekla, niso govorile z mano. Imela sem mačka, ki je segal le nekaj ravni nad smrt. Pre­pričana sem bila, da je moje življenje super.

Na tisti točki sem bila, dobesedno, zgled podivjanega otroka. V pogovorni oddaji na državni televiziji sem se pojavila kot tipičen primer, razkazovali so me, da bi prestrašili starše srednjega razreda. Oblekla sem majico, na katero sem napisala ime nedavnega bivšega fanta, za njim pa »je budala«. Oče še vedno ponosno pripoveduje to anekdoto. Toda v tisti oddaji sem sedela ob drugi glavni gostji, mami, katere sin je umrl zaradi vdihavanja aerosolov. Bila je tiha, prijazna, strtega srca. Še sanjalo se ji ni, da je njen sin toliko tvegal, in v od­daji je bila, da bi posvarila druge starše. Kljub trimetr­ski izolaciji vase zatopljene najstnice sem zaznala sočutje do nje. In nato sem se bežno vprašala, ali moja mama pravzaprav ni tako ravnodušna, kot sem mislila, da je. Spomnila sem se nekega večera kmalu po selitvi v Lon­don, ko je obstala na odprtih vratih moje sobe in me vprašala, kaj počnem. Sedela sem na tleh s hrbtom proti radiatorju in strmela v prazno. Zajokala sem. »Osam­ljena sem,« sem rekla. »Vem,« je rekla, nato skomignila in odšla po stopnicah v posteljo. Mislila sem, da ji ni mar. Pa vendar, kaj bi naredila, če bi prestopila tisti prag, me tolažila? Zadrla bi se nanjo, naj gre ven. Ko bi me poskušala objeti, bi odrevenela in ji z najbolj hladnim glasom rekla, naj gre proč in naj se me ne dotika.

Ko sem sedela v televizijskem studiu, sem ob žalujoči materi pomislila na svojo, čeprav usode njenega sina nisem povezovala s svojo. Navsezadnje nisem vdihavala aerosolnih hlapov, da bi se zadela. Jemala sem droge, vendar sem imela pravila. Nikoli se nisem dotaknila kreka ali heroina. Mislila sem, da me ta ločnica, ki je zaznamovala meje moje podivjanosti, ohranja varno. Resnično sem bila prepričana, da sem neprebojna.

Toda bili so znaki za nevarnost, ki jih tudi jaz nisem mogla spregledati. Z didžejem, s katerim sem mesece flirtala, sem za teden dni odšla v Manchester. Prevažal me je z avtom, dajal mi je darila, dajal pijačo, dajal droge. Bil je več kot dvakrat starejši od mene. Rad me je razkazoval na zabavah, vsevprek oznanjal, da sem mla­doletnica, ali se včasih pretvarjal, da je moj oče, preden me je poljubil ali polizal po obrazu. V Manchestru sva po njegovem nastopu v študentskem baru odšla v hotel. In spoznala sem, da sem naredila hudo napako. Bil je nasilen. Hotel je na grobo, in ko sem rekla, da mi tako ni všeč, je rekel, da je plačal za vse, torej sem mu dolžna. Nekako sem ga pomirila, mu nalivala pijačo iz hotelskega minibara. Ko ga je zmanjkalo, sem se zaklenila v kopalnico. Ko sem zjutraj zaslišala sobarice na hodniku, sem se odtihotapila ven. Šla sem na postajo, se na vlaku izmikala sprevodnikom in se vrnila v London. Naslednjič sem ga videla v običajnem petkovem klubu, ko je začel proti meni metati prazne kozarce za pivo in vpiti opozorila drugim moškim, da sem rajcarka. Re­darji so stali in gledali, ko se je steklo drobilo okoli mene.

Nekaj mesecev pozneje sem na plesišču nočnega klu­ba dobila v obraz steklenico piva in utrpela poškodbo glave. Ženska, ki me je počila, je trdila, da sem ple­sala preblizu njenega fanta. Poškodbe glave hudo kr­vavijo in tla na stranišču so postala rdeče jezero, saj je kri lila na mokre ploščice. Klubski prireditelj je bil za­skrbljen, a si me je tudi želel spraviti iz poslopja. »Koliko si v resnici stara, Emilie?« Čeprav sem krvavela, sem zaznala ironijo za vprašanjem, glede na to, da sem bila v njegovem klubu na seznamu gostov, da mi je kupil nešteto pijač in velikokrat poskusil spati z mano. Vedel je, da sem mladoletna. Raje kot da bi odgovorila, sem odšla. Zaskrbljena gručica me je peljala na urgenco. V zgodnjih urah božičnega dne sem se vrnila domov s šivi, ki so segali v rob lasišča.

In še vedno sem komaj kaj jedla. Pravzaprav je bilo to, da nisem jedla, pozitivna prednost mojega življenjskega sloga. Nisem imela svojega denarja, zato skoraj nisem imela možnosti, da bi jedla zunaj. Čas sem pre­življala z moškimi, ki so mi govorili, kako čudovito (pod­hranjeno) telo imam, a se niso nikoli ponudili, da bi mi plačali večerjo. Ko sem se naveličala nočnih klu­bov, sem začela s prijateljicami postopati po skvotih in rejvih, živela sem od čokoladnih in energijskih tablic. Denar za kosilo, ki mi ga je mama vedno dala, je navadno šel za alkohol, bogat s sladkorjem, ki mi je pomagal, da sem preskočila še več obrokov. Po letih stra­danja sem bila konstitucijsko pripravljena na ta ritem. A je bil kljub temu izčrpavajoč.

In zeblo je. S prijateljicami, s katerimi sem se družila, nas je veliko časa zeblo. Dejansko zeblo, tako da smo drgetale, kajti temperature so bile nizke in bile smo na prostem in nismo bile dovolj oblečene. Drgetale smo pred klubi, na avtobusnih postajah, medtem ko smo kadile, stale v vrsti pred koncerti, čakale na podzemno, čakale prijatelje, čakale moške. Topotale smo z nogami, dlani zarite globoko v žepe, roke stisnjene vzdolž telesa. Za nekaj časa, preden smo spoznale ljudi na sce­ni, smo našle zavetišče v bančni veži blizu Oxford Stree­ta, kjer je bil kartični vzvod polomljen in so se vrata odprla, če si lahno porinil. Ure smo sedele tam, dokler nas ni vse bolelo in smo bile vse ukleščene in je bilo do­volj svetlo, da smo šle domov. Bilo je topleje kot na ulici, čeprav komaj. Kratek čas sem imela fanta, ki je živel v sobi nad salonom za tetoviranje in prenekatero noč nam je dovolil ostati pri njem. Tudi če smo hotele domov, ni bilo preprosto. Po odhodu iz severnolondonskih klubov smo ujele nočne avtobuse, ki so vozili skozi mesto proti jugu do trga Trafalgar, toda tam je bilo vedno treba na mrazu spet čakati novega, da te je odpeljal do­mov, in avtobusna postaja je osamljen kraj. Neke noči, ko se je avtobus bližal končni postaji na Trafalgarju, je navidez prijazen voznik vprašal mene in prijateljico, ali želiva ostati na avtobusu in počakati na toplem. Zape­ljal je v stransko ulico. Nato je izključil motor in ugasil luči, in ko se nama je bližal, je bil nenadoma videti manj prijazen. Videl je najini otroški vozovnici, torej ga ni imelo smisla opozarjati, da sva mladoletni. Najina mladost je bila del draža. Ko se nama je približal, sva zavreščali in začeli tolči po oknih. Preklel naju je in po­tegnil vratno ročico.

Neke druge noči sem našla denar na ulici. Poklica­la sem taksi. Vendar je tudi on zapeljal v stransko ulico. Centralno zaklepanje. Rekla sem mu, da me doma ča­kata mama in sestrica, a je rekel le, da sem pokvarjena. Pokazal mi je svoj aluminijasti bejzbolski kij. Gledal me je v vzvratnem ogledalu. Jasno mi je bilo, da ne ver­jame, da me kdo čaka — kajti kakšne vrste dekle bi ob štirih zjutraj samo stalo na robu pločnika v severnem Londonu? Vendar ni vztrajal. Pobožal je kij, ga nato spustil na tla za sedež. Pognal je motor in odpeljal na glavno cesto in me vrgel ven, tako da sem morala pre­ostanek poti peš. Ko sem prišla domov, je v veži gorela luč. Mama jo je vedno pustila zame. Zdaj vidim to luč kot znak, da je čakala, skrbela, vse tiste noči. Da je le napol spala, bedela, dokler ni zaslišala mojega ključa v vratih. Želim si, da bi mogla izbrisati mnoge posledice svojih dejanj, toda bolj kot vse drugo si želim, da bi mogla izbrisati tisto skrb.

Nekaj časa sem zmogla živeti svojo deviantnost, ne da bi v šoli kdo opazil. Uniformo sem hranila v garde­robni omarici. Že res, da sem bila na zgodnji podzemni videti kot okrušek prekrokane noči, vendar sem bila na šolskem zboru v predpisani bluzi in krilu podobna vsem drugim učenkam. Toda v drugem london­skem letu je začel moj sistem, s katerim sem se izmikala razkritju, neusmiljeno pokati. Zaradi mačka sem uspela vse redkeje prihiteti pred prvim zvonjenjem, in ko sem ga enkrat zamudila, se je preostali del dneva komaj zdel vreden. Začela sem špricati po tedne skupaj. In kadar sem se prikazala, so bile težave. Nekega dne me je opazila učiteljica telesne vzgoje in spustila je tirado o moji odsotnosti pri urah. Za las je manjkalo, da bi me odpeljala k ravnateljici, ko me je rešila učitelji­ca naravoslovja. Čeprav sem že nekaj tednov manjkala tudi pri njenih urah, je vztrajno zatrjevala učiteljici telovadbe, da sem pravzaprav nova učenka, zato res ni­sem mogla kaj dosti zamuditi, saj sem se šele vpisala v šolo. Odpeljala me je v svojo učilnico, mi pokazala, kam naj sedem, in mi dala nov delovni zvezek. Bila sem prepričana, da je malo čez les, da me v resnici ne prepozna ali ne ve, da sem že nekaj časa v šoli. Toda zdaj se bolj nagibam k misli, da je zelo dobro vedela, kdo sem, in se me je z odkrito lažjo odločila zaščititi pred razvpito jezno in nestabilno učiteljico, nato pa na­daljevala s pretvezo o »dobri učenki«, da bi zavarovala obe. Bila sem hvaležna. Kljub temu nisem nikoli šla h kateri od njenih ur. Dejansko nisem nikoli več šla h kateri koli uri naravoslovja. Na koncu je bilo lažje pu­stiti šolo.

Nisem bila sama, moji najboljši prijateljici sta ubrali isto pot. Vse več prešpricanih dni. Vse več neopravljenih nalog. Obisk šole, kakor da bi bila družabni klub, nato spet na ulico. Bilo je nekaj učiteljic, ki so se trudile navezati stik z nami, toda v glavnem so tako učitelji kot administrativno osebje dvignili roke nad nami. In kdo bi jih mogel obtoževati, ko pa smo nare­dile vse, da bi nas izključili? Toda ko se zdaj oziram na­zaj, osuplo ugotavljam, kako mlade in kako zelo ranljive smo bile, čeprav vidim, kako grozljivo smo se vedle. Ena mojih prijateljic je bila hudo dislektična. Čeprav je bila v številnih pogledih najbolj bistra in zagotovo tudi najbolj izvirna od nas, je dosledno padala na preizkusih in šolski nivojski pouk jo je potiskal navzdol. Je bilo kaj čudnega, da se raje ni prikazala na izpitih? Druga prijateljica je pustila šolo obenem z mano. Oče jo je zlorabljal. Dejstvo je bilo jasno kot beli dan vsakemu vsaj malo razumnemu človeku. Toda nihče ni po­sredoval. Mogoče smo bile res videti vsevedne, toda v resnici smo bile tako nedolžne. Potrebovale smo pomoč. Potrebovale smo zaščito. Ne, da se nas kar pusti.

Brez šole, kamor bi hodile, je bilo težko najti kraje, kjer bi lahko bile ves dan. Kajti če nisi bogat, je življenjski slog divjega otroka ne le mrzel, temveč tudi dolgočasen. Ker nisem vedela, kaj bi, sem začela hlini­ti bolezen, tako da sem lahko ostajala doma s televizij­skim programom za družbo. Prava blaženost za razliko. Toda mama je prav kmalu zatežila, naj neham simuli­rati in se vrnem v šolo. Nisem mogla. Ponavljala sem spet in spet, mantrala; »Ne morem, ne morem, ne mo­rem.« In imela sem še kako prav. Naslednji dan je šla k ravnateljici. Izkazalo se je, da sem bila preveč odsotna, da bi mi dovolili opravljati izpite na srednjem nivoju znanja na državni šoli ali me sploh sprejeli na drugo srednjo šolo, ne da bi ponavljala razred. Pomočnica ravnateljice je predlagala, da bi bilo najbolje, ko bi rešili, kar se da, in bi se lahko zaposlila. Nasmehnila se je — mogoče pri McDonaldsu? Mama ni hotela tako zlahka sprejeti poraza, zato je videla edino možnost v tem, da nekako dobi denar in me pošlje v zasebno šolo.

V Zlatolaskinem slogu sem poskusila na treh novih šolah. V prvi je ravnateljica videla naravnost skozme, čeprav sem si za pogovor nadela najboljši in najprijaz­nejši nasmešek in nisem pozabila omeniti zanimanja za sodelovanje v pevskemu zboru. Ni vračala maminih klicev. Na drugi so mi omogočili enodnevni preizkus, a dan se ni iztekel dobro. Nekaj so namigovali, da sem spravila v jok učiteljico italijanščine. Vajena sem bila velikih, hrupnih učilnic, kjer je bil neki obseg anarhije nekaj normalnega. Vajena sem bila, da moram za­vpi­ti, če naj me slišijo, ali pa ostati prepuščena sami sebi v ozadju učilnice. Vajena sem bila šole, ki ni disciplinsko ukrepala, ko se je moj razred zarotil in zaklenil učiteljico umetnosti v shrambo. Ta nova, nobel šola tihih deklic s predpisi, na kateri strani hodnika lahko hodiš, ni bila zame in niso me povabili, naj se vrnem.

V tretji šoli so mi rekli, naj rešim preprosto matema­tično vprašanje o verjetnosti, na katerega sem odgovo­rila pravilno. Medtem ko je ravnatelj izpolnjeval različne obrazce, sem ga prekinila in mu povedala, da se moje ime ne piše z ipsilonom na koncu. Zaposleni na prejšnjih šolah so skoraj privoščljivo uživali, ko so izbrisali moje ime, kakor ga pišem, in me prisilili, da sem ga kot nekakšno kazen, saj naj bi »uničila« delovne zvezke, napisala »pravilno«. Ravnatelj me je ošinil s pogle­dom. »Svoje ime lahko pišeš, kakor hočeš.« Pojasnil mi je, da imajo le dvoje pravil — prvič, navzočnost, in dru­gič, opravljeno delo. Imeli so tudi pravilo ničelne tole­rance za neupoštevanje pravil, kar je sprva zaskrbelo obe z mamo. Toda pouk se je začel po desetih, dovolje­vali so odmor za kajenje in smel si prinesti kavo v učil­nico. Učitelji in učenci so se naslavljali po lastnih imenih. V razredu je bilo le po šest učencev. In, bistveno, šola ni zahtevala uniform ali predpisanega oblačenja. Nič več preoblačenja iz garderobnih omaric zame.

Odleglo mi je in, o moj bog, kako je odleglo šele mami. Kljub temu pa zamenjava šole ni bila povsem preprosta. Vsi drugi otroci so bili bogati in tako sem se vrnila k občutku revščine. Mnogi od njih so bili bogati nasilneži. Podobno kot meni večini ni uspelo preživeti v tradicionalnem sistemu. Nekega jutra me je na hodniku nagovoril neki fant in mi rekel, naj se vrnem v ja­rek. Nekaj let pozneje bi mogoče poskusila z Wildovi­mi besedami o ležanju v jarku, a zrenju v zvezde. Namesto tega sem mu rekla, naj odjebe. Še naprej sem vso noč ostajala zunaj, popivala in se drogirala, a mi je kljub temu uspelo slediti pravilom: prihajala sem in sodelovala pri pouku.

Vpisala sem se k uram kreativnega pisanja in bila pr­vič po dolgem času deležna pohvale. Opravila sem izpite na srednjem nivoju znanja. Prijavila sem se na za­ključne izpite. Na spodbujanje najljubše učiteljice sem začela razmišljati o možnosti tretje stopnje. Še kako drži, da so ambicije piflark zelo trdožive. Transforma­cija se ni zgodila čez noč in ni bila vedno zavestna iz­bira, toda postopoma sem začela biti pozorna na svoje življenje. In zato sem se prebila. Veste to, seveda, saj zdaj berete o tem.

Zgodbo bi lahko končala tu. Lahko bi rekla, da me je izobraževanje rešilo in v mnogih pogledih bi bilo res. Toda bilo bi le del resnice. Kajti so stvari, ki sem jih izpustila. In če naj govorim o njih, se tukaj zgodba zasuka in spet se znajdem pred vprašanjem, zakaj jo sploh pripovedujem. Naj predahnem in se za čas zazrem skoz okno. Naj vstanem in odidem od pisalne mize. Naj si vzamem minuto.

Pri petnajstih sem z dvema prijateljicama pobegnila od doma.

Pustile smo sporočila, da se ne bomo vrnile. Vzele smo spalke in vse svoje prihranke, kakšnih 12 funtov. Upale smo, da bomo, če bomo postavale po mestnem središču, zagotovo srečale koga, ki nam bo dovolil osta­ti pri njem. Res smo, neogibno, privabile pozornost obri­toglavca, ki nam je ponudil, da nas bo nekam name­stil, če »pri priči« odidemo z njim. Toda kljub svoji drz­nosti smo raje prenočevale na vhodih v trgovine, kot da bi tvegale in stopile v kombi človeka, ki bi nas lahko odpeljal kdove kam.

Zaspati na ulici je strašljivo. Zbuditi se je sramotno. Ljudje, zaposleni v trgovinah in pisarnah, pred kateri­mi smo spale, so nas zjutraj prestopali. Podnevi smo pro­sjačile za denar. Tudi to je bilo sprva sramotno, če­prav tudi presenetljivo ilustrira človeško velikodušnost. Neki smehljajoči se moški nam je kupil sladoledne kupe, dostavljene z vrstico »Ne reci, da ti nikoli ničesar ne dam«. Bile smo evforične. Toda tovrstni človeški stik je bil redek, in ko smo postajale utrujene, naši gla­sovi pa tanki, smo bile čedalje bolj nevidne za vse tiste mimoidoče.

Neke noči smo se zatekle v zavetišče za brezdomne otroke. Dobile smo topel obrok, obrazce, ki naj bi jih izpolnile, in nasvete, kako priti na seznam za nastanitev. Med pogovori so nas diskretno povpraševali o do­mačem nasilju, družinski zlorabi, članstvu v tolpah. Ponudili so nam svetovanje. Osebje je bilo sočutno, čeprav so starejši otroci vedeli, da nakladamo, ko smo rekle, da jih imamo šestnajst, in zdelo se mi je, da vedo, da nakladamo tudi o drugih razlogih za potikanje po ulicah. Ko smo načrtovale pobeg od doma, smo se s prijateljicami veliko pogovarjale o tem, kako nesrečne se počutimo doma, koliko bolj svobodne bi bile drugje. Rekle smo si, da je pobeg od doma nekaj radi­kalnega, o čemer druga dekleta sicer govorijo, nimajo pa jajc, da bi ga izpeljale. Mislile smo, da nam bo dal nekakšno moč. Po nekaj dneh spanja na ulici, prosjačenja in poskusov, da bi se ogrele v čakalnicah železni­š­kih postaj, pa je bilo jasno, da smo se klavrno motile. Želela sem si domov. Sram me je bilo, ker prijateljici še zmeraj nista hoteli domov. Toda šlo je za enega tistih redkih trenutkov, ko sem ravnala v svoje dobro in ne, da bi zmagala v priljubljenosti. Kajti že ko sem pakira­la torbo, da zapustim mamino hišo, sem vedela, da ne bom mogla pobegniti od tistega, kar je v resnici narobe. Doma me niso pretepali Niso ravnali kruto z mano. Nisem imela pravega razloga za pobeg. Bila sem samo osamljena. Bila sem samo nesrečna. Bila sem samo iz­gubljena.

Mlajša sestra je bila enako prizadeta v naši družini, pa vendar je stanje obvladovala tako, da je bila najprijaznejši, najbolj čustveno odprt otrok, kakršnega bi mo­gli srečati. Bilo je, kakor da hoče biti moje nasprotje, podobno kot toliko drugih mlajših otrok, ki se trudijo odmakniti od starejših sorojencev. Pa ni bila odmaknjena, vedno me je objemala in pomirjala. Ko sem po­begnila, se je nenadoma znašla kot edini otrok v hiši. Dejstvo, ki ga na poti skozi vrata nisem niti za trenutek upoštevala. Toda zadelo me je v polno, ko sem se vrnila. Pozvonila sem na vratih in sestra je pritekla in me ovila v najtesnejši objem, kar sem jih kdaj občutila. Jokala je. Z velikimi žalostnimi očmi se je zazrla kvišku vame in vprašala: »Zakaj si nas zapustila?« In nisem imela odgovora. Nisem pričakovala, da me bo pogrešala ali da bo vesela moje vrnitve ali da potrebuje, da sem do­ma in ne odhajam. V sebičnosti, ki jo je potrjevala lastna čustvena bolečina, sploh nisem pomislila na potrebe kogarkoli drugega.

Ob spominu na tedanjo prizadetost in zbeganost v sestrinem glasu prepoznavam, da sva obe potrebovali isto stvar: neko obljubo brezpogojne ljubezni, neko var­nost, nedostopno obema. In mislim, da sva ju na koncu mogoče dobili druga od druge. Dve leti pozneje, ko sem spet zamočila in sem se bala, da me bo mama vrgla ven, je sestra obljubila, da ji ne bo povedala. Rekla je, da me ima vseeno rada, ne glede na karkoli. Nato je prišla k meni s svojo hranilno knjižico in mi z neznansko resnostjo ponudila, da vse njene prihranke prenesem na svojo in se tako rešim. Nisem mogla sprejeti in objela sem jo, pomirila, se ji nasmehnila in šalila, dokler nisem pregnala zaskrbljenosti iz njenih oči.

***

Toda v resnici ni bilo v redu. In zato je tu še delček zgodbe, ki jo je treba povedati, o vseh drugih nočeh, ko me ni bilo domov.

Takole gre. Zahajala sem v nočne klube, včasih s prijateljicami, včasih pa tudi sama, kajti prijateljice so se naveličale ves čas hoditi ven v iskanju pozornosti. V klubih sem flirtala z neznancem ob pultu. Po toliko pijačah, da sem se morala, oprijemaje se roba pulta, zares zelo zbrati zgolj zato, da sem obstala na nogah, me je tujec vprašal, kaj bi rada počela. Momljaje sem ga vprašala, ali ima doma vodko. Nasmehnil se je v odgo­vor. Rekel je, da lahko vzameva taksi. Ni bilo telefonov, da bi lahko poslala kakšno sporočilo, mobilnih aplikacij, da bi naročila svoj taksi, nikakršnih hpv-ce­piv, kajti dogajalo se je pred milijon leti. In tako sem končala v stanovanju tujca s skodelico vodke in brez izhoda. Že mogoče, da je moški mislil, da sem mu dala vse, saj je bila moja golota tam, v sobi, s kurjo poltjo vred. In seveda je bilo tam moje telo. Toda jaz sem bila milje daleč. Imela sem samo eno misel, ki je valovala skozme in me reševala, a me tudi pogubljala. Umakni­la sem se skozi mantro: Ni me tukaj.

Mislila sem, da poznam vrednost tistega, kar sem tržila — svojega najstniškega telesa –, in mislila sem, da sem na zmagovalni strani kupčije. Toda v resnici je pomenilo, da si ne pripisujem nikakršne vrednosti. In tako je bila ločenost od telesa in sebe, ki sem jo zasnovala že leta poprej, ko sem se prenehala normalno hra­niti, s temi srečanji dopolnjena. In bolela so. Telesno. Umsko. Čustveno. Bolela so. Vsakič. Ves čas.

Ohranjala sem brezskrbno fasado, a v sebi sem po­stala hladna, brezčutna. Oddaljila sem se od vsega, kar je bilo čustveno težavno. Popolnoma sem se zaprla. Namesto da bi govorila z ljudmi, s katerimi sem bila, sem nadaljevala notranji dvogovor, ki sem ga bila začela kot nespečen otrok in v katerem sem, kakor z ve­li­ke razdalje, pričevala lastnim dejanjem, ki sem jih spremljala z nepopustljivimi obtožujočimi komentarji. Če­prav mi je z leti uspelo, da sem se znebila večine samo­razdiralnih lastnosti, je ta dvogovor še vedno v meni. Ponoči mi še vedno ne da spati.

Enkrat v teh letih me je mama odpeljala na družinsko svetovalno seanso. Sedeli sva s terapevtko v njeni kletni sobi. Vprašala me je, ali bi želela kaj reči mami in zmajala sem z glavo. Na vsako vprašanje sem odgo­vorila, da sem v redu. Seveda je bilo toliko vsega, kar sem si želela reči, in mogoče bi lahko kaj rekla, če bi bila sama v sobi. Mislim pa, da mi je predvsem manjkalo besed. Nisem mogla reči: »Osamljena sem,« ali »Nesrečna sem,« ali kar bi bilo mogoče povzeti z »Nič nisem vredna.« Ubesediti strahove je bilo čustveno ne­mogoče, poleg tega pa tudi onkraj besed, s katerimi sem govorila o sebi. Ne imeti besed ali glasu za izpoved tistega, zaradi česar sem se počutila tako samo, je bilo prava katastrofa. In ker tudi nihče drug ni uporabljal teh besed ali kako posredoval, da bi mi jih pomagal izreči, je bila tišina popolna.

Pri sedemnajstih sem začela trpeti za napadi panike. Zrak mi je izpuhtel iz pljuč. Zahlastala sem za njim in poskusila steči ven, obupano sopihala in nato ome­dlela (vedno to omedlevanje). Med nekim napadom, bila sem na koncertu, so me varnostniki izvlekli iz množice in odnesli v zaodrje. Zdravnik je osluškoval prsni koš, podivjani srčni utrip in neenakomerno dihanje ter mi vbrizgal adrenalin. Zaustavil je hiperven­tiliranje in me nato prisilil v bruhanje. Ljudem, ki jih je tudi skrbelo, sem govorila, da so te epizode astmati­čni napadi. Nekdo me je obtožil, da iščem pozornost, vendar res nisem mogla dihati.

Dopolnila sem osemnajsto leto. Opustila sem droge. Spid, ki sem ga jemala, je vse bolj škodoval želodcu. Zaradi krčev nisem mogla spati ali mirno sedeti. Tresla sem se. Počutila sem se na tleh. Nekega jutra sem se zbudila, in še preden sem vstala, vzela trip. Ni prav, sem pomislila, medtem ko sem ga jemala. Tako sem obstala pred izbiro: vse ali nič. Odločila sem se za nič. Prijateljicam se je sprva zdelo super. Govorile so, se sko­raj bahale, da je »Emilie pustila droge«. Toda brez drog — presenečenje, presenečenje — je bilo vse drugo manj znosno. Skladiščni rejvi, kamor sem zahajala, in skvoti, kjer sem bivala, so bedni kraji, če si trezen. In novost je izgubila čar za prijateljice, ki se niso hotele družiti s treznimi. Vzbujala sem jim paranojo.

Poleg tega se je najožja skupina mojih prijateljic raz­pršila. Nekatere so imele rade indie in grandž klube in niso uživale na rejvih. Nekatere so spoznale, da mora­jo študirati, če si želijo tistih famoznih »opcij« po šola­nju. Nekatere so že pustile šolo in, premlade za social­no podporo, živele od tistega, kar so naprosjačile in, na­zadnje, od dilanja. Nekatere so preselili k strožjim rej­nikom. Nekatere so zanosile. Ob sobotah zvečer sem začela ostajati doma. Spet sem postala nepriljubljena. Toda na tej stopnji sem vedela, da osamljenost ni najhujša stvar.

Dobra prijateljica je večkrat poskusila narediti samomor s prevelikim odmerkom, neuspešno, čeprav ji je bulimija skoraj pomagala. Dekle, ki sem ga spozna­la v klubu, mi je povedalo, da ji je mati, ko jo je zalotila pri rezanju zapestij, natrosila sol na rane, da bi jo odvrnila od nadaljnjih poskusov. Eden od prijateljev je vzel toliko tripa, da je izgubil kratkoročni spomin. Dru­gi je neke noči odtaval z zabave, izginil za nekaj tednov in, čeprav se je vrnil v skvot, ni bil nikoli več prijazen fant, kakršen je bil poprej. A vsaj živ je bil.

Kajti vsi nismo preživeli. To je vpijoče, boleče, po­srano dejstvo.

Nismo vsi preživeli.

Neko punco, ki sem jo poznala v šoli, bila je bistra in zabavna in prijazna in velikodušna, a tudi nestabilna in nesrečna, so starši prisilno hospitalizirali. Na za­prtem oddelku se je obesila. Fant, ki sem ga spoznala, brž ko smo se priselili v London, je bil prepuščen rejnikom, ko je njegov oče odšel iz države in se ni nikoli vrnil. Ko je dopolnil osemnajst let in je zapustil rejniško družino in odšel v zavetiščni hostel, je vzel smrtni odmerek. Med prijatelji smo objokovali njuni smrti, šepetali o njiju, ju občutili kot telesni šok. Govorilo se je, da starši niso nikoli obiskali sošolke na psihiatričnem oddelku. Lahko sem mislila samo na takrat, ko sem jo zadnjič videla, bili sva zunaj ponoči in se smejali in pogovarjali o bendu, ki sva ga imeli obe radi. Fanta pravzaprav leta nisem videla, a včasih sva se sli­šala po telefonu. Poklical je, ko se je počutil osamljene­ga, čeprav so rejniki omejevali njegove klice na pet mi­nut. Njuni smrti sta bili najbolj in najmanj stvarni stvari, kar sem jih doživela. Nikoli ju nisem v resnici predelala. Še vedno pričakujem, da ju bom nekega dne zagledala, ujela pogled na njuna tilnika v množici.

***

…

Pišem sebi (Eseji)
Emilie Pine

Knjigo lahko v prednaročilu naročite v spletni knjigarni Eno. V knjigarnah po Sloveniji bo na voljo od 19. septembra dalje.

Prednaročniška cena: 15 EUR (do 17. septembra)
Maloprodajna cena: 19 EUR (od 18. septembra)

Eknjiga: 14,99 EUR (https://books.apple.com/si/book/id1476069116)

Število strani: 218
Format knjige 14.4 x 22 cm
Mehka vezava z zavihki

ISBN 978–961–6943–69–7
COBISS ID 301080832

Prevod dela: Notes to self: Esseys

Pišem sebi was originally published in Enovice on Medium, where people are continuing the conversation by highlighting and responding to this story.

In res je, naveličana sem biti feministka. Naveličana sem, da je odgovornost žensk, da prepoznajo seksizem in se spopadajo z njim ter ga odpravljajo. Naveličana sem, da je to tako potrebno in tako naporno. In naveličana sem lastnih dejanj ponotranjanja, naveličana svoje vpletenosti, naveličana igranja po pravilih.

Ženske smo odlično izurjene v obredih ocenjevanja svojega telesa. Pogledamo ženske okoli sebe, pogledamo sebe in primerjamo. Smo enake, smo boljše, smo slabše? Obred vsebuje grozljivo solidarnost, glede na to, da se mu skoraj nobena ženska ne more izogniti. Kakor da bi živele z negativno navijačico, nenehnim brenčanjem v ozadju, da naše telo ni poželjivo, ni sprejemljivo, ni normalno.

Kadar se znajdem v družbi bolj glamuroznih žensk, se včasih vprašam, ali sem — bela, zahodnjaška, cisgenderska heteroseksualna ženska srednjega razreda — sploh »prava punca«. Točno tako: »Sem prava punca?« S pogledom ošinem ženske okoli sebe in začutim, da se ne morem primerjati. In takrat res vem, da sem punca in da sem prava.

Po tistem, ko sem razbila avto, se nisem spremenila čez noč. In čeprav se trudim biti drugačna, številne težave, ki jih tu opisujem, še zmeraj zaznamujejo moje življenje. »Kaj se torej je spremenilo?« me je nedavno vprašala prijateljica. In tu je odgovor: te dni imam nov seznam stvari, ki jih moram postoriti. Pravzaprav ne gre za seznam nujnih stvari. Bolj gre za niz zapisov sebi. Cenila bom svoje zamisli in občutke. Vsak dan bom pisala, kajti pisanje je ena od stvari, ki mi vlivajo največ življenja. Še naprej bom predavala in poučevala stvari, ki me strastno zanimajo. Ne bom oklevala glasno izreči besede »posilstvo« samo zato, ker nosim lepo krilo. Razkrivala bom mizoginijo. Borila se bom proti ponotranjenemu seksizmu. Prijazna bom do sodelavcev prav zato, ker ne vem, kaj ali kako čutijo. Zajtrkovala bom. Kosila bom. Večerjala bom (ne za pisalno mizo). Pozorna bom do svojega telesa srednjih let. Čas bom preživljala z ljudmi, ki jih imam rada. Hči bom in sestra in teta in partnerka in prijateljica. In spraševala bom svoje študentke, kaj bi naredile, če se ne bi bale. In poslušala bom, kar mi bodo povedale. In opomnila jih bom, sočutno, da si poražen samo takrat, kadar ne poskusiš. Trudim se. In bojim se. Bojim se pisati o umikanju in občutkih in preobremenjenosti z delom in depresiji in zlomu, saj sem še zmeraj prepričana, da sem videti šibka, ne močna, če priznam ranljivost. Bojim se potrditi, da sem mlada in luštna in nemočna. Bojim se priznati vse težke stvari, vse slabe stvari, vse nevšečne stvari. Bojim se izpostavljati. Bojim se smiliti. Ali izzvati zamero. Ali vpitje name. Bojim se biti razdiralna ženska. In ne biti dovolj razdiralna. Bojim se. Kar pa me ne ustavi.

Imela sem jih že čez trideset, ko me je v drugi deželi, kamor sem se preselila sama, prešinilo, da bi mogoče na novo razmislila o tej stvari s kolesom. Če mi ne bi uspelo, bi mi navsezadnje sploh ne bilo mar, saj ne bi nihče vedel. Tako sem odšla v bližnjo trgovino s kolesi in s tankim glaskom vprašala, ali bi lahko najela kolo za odrasle z opornimi kolesci. Brž ko sem izrekla, sem se vprašala, ali taka stvar sploh obstaja. Toda bradati moški za pultom je zgolj pokimal in me vprašal, ali bi se vpisala v njihov tečaj za odrasle, ki se bo začel prihodnji mesec. Debelo sem pogledala. Težko sem si predstavljala, da so še drugi odrasli, ki ne znajo voziti kolesa, kaj šele, da bi vodili tečaj. Vseeno nisem hotela čakati. Spet sem povprašala o najemu učnega kolesa. Tip je zmajal z glavo ob opornih kolescih, nato pa mi ponudil kolo s snetimi pedali. Rekla sem, da sem mislila, da kolesa potrebujejo pedale, da bi vozila. »Najprej se morate naučiti, kako se lovi ravnotežje,« je rekel, »šele potem preidete na pedaliranje.« Tako sem vzela kolo brez pedalov, ki mi ga je dal, našla prazno parkirišče — s klančino — in se začela porivati po njem, najprej sem dvignila eno nogo s tal, nato, srhljivo, obe. To sem počela ves dopoldan, krožila sem po parkirišču. Ko sem obvladala ravnotežje, sem porinila kolo malo više po klančini. Obrnila sem se. In nato sem obstala, roke na zavorah, stopala prikovana v tla. Klančina zdaj ni bila več videti klančina, bolj je spominjala na strmo pobočje. Mogoče je bilo za en dan dovolj? Mogoče se mi pa sploh ni treba naučiti? Toda vedela sem, da bom resnično poražena le, če ne bom poskusila. Torej sem se spustila. In zajadrala sem, prvič v življenju, jadrala sem in čutila zrak huškniti mimo in premikanje tal pod seboj. Na dnu pobočja sem drsela, dokler se nisem ustavila, groza se je umaknila osuplosti, osuplost ponosu. Nato sem porivala kolo nazaj na vrh in se spet spustila. Naslednja dva dneva nisem počela drugega, kot rinila sebe in kolo na vrh istega hribčka in se spet in spet spuščala. Bila sem srečna. Naučila sem se kolesariti. Praktično sem se naučila leteti. Spomnim se občutka jadranja in letenja in huškanja in sprašujem se, česa neki sem se tako bala? In zakaj ne morem narediti tega — se spustiti — pogosteje?

Kajti res je, tudi jaz sem seksistka. To spoznanje me je obšlo med nedavnim tečajem o vodenju. Namenjen je bil ženskam, zaposlenim na irskih univerzah. Dobile smo se nekega februarskega dopoldneva v pregreti kletni konferenčni sobi, da bi se naučile »napredovati«. V eni od prvih vaj je morala vsaka udeleženka identificirati svojega vzornika ali vzornico. Razmišljala sem, koga bi izbrala in kaj bi moja izbira pomenila za osebo, kakršna sem hotela biti. Izbrala sem profesorico, vplivno javno intelektualko in govorko, katere delo zelo občudujem. Toda v naslednjem delu naloge, ko smo se v manjših skupinah pogovarjale o svojih vzornikih in je debata krožila okoli mize, me je presenetilo, da je večina žensk v moji skupini izbrala svoje matere. Vsi njihovi razlogi so se osredotočali na trdnost, moč in nesebičnost teh žensk — šlo je za junaške lastnosti, ki so jih želele posnemati. Zgrabila me je jeza na vse tiste matere. Vse, kar sem lahko mislila, je bilo, da smo se zbrale na strokovnem srečanju, namenjenem ženskam, da bi premagale ovire na svoji poklicni poti, pa vendar so vse tiste ženske govorile, da bi rade bile podobne svojim mamam. Nič čudnega, da ne morete napredovati, sem pomislila, podlo, če so vaše vzornice ostale doma. Gre za to: moja mati je cele dneve delala zunaj doma. Naučila me je, da je za žensko najpomembneje, da je denarno neodvisna. Naučila me je, da bi ženske morale biti ambiciozne in ponosne na svoje delo. Naučila me je, da je delo na prvem mestu, dom pa, z vsemi spremljajočimi občutki, na drugem. Vsi ti nauki so pripomogli, da sem mislila na delo kot na pogumno in nujno potovanje, na katero se ženske morajo podati. Torej bi, ironično, lahko videla svojo mater kot vzornico. Vendar na vprašanje o vzornikih ali vzornicah nikoli ne bi odgovorila »moja mama«, saj ne bi mogla postaviti materinstva na zgornji klin hierarhične lestvice dosežkov. Kajti lastnosti, ki jih na splošno povezujem z materinstvom — ljubezen in podpora, empatija in nega –, nikakor ne povezujem z uspešnostjo pri delu. In spet je tukaj ponotranjeni seksizem.

Pišem sebi
Emilie Pine

Knjigo lahko v prednaročilu naročite v spletni knjigarni Eno. V knjigarnah po Sloveniji bo na voljo od 19. septembra dalje.

Prednaročniška cena: 15 EUR (do 17. septembra)
Maloprodajna cena: 19 EUR (od 18. septembra)

Eknjiga: 14,99 EUR (https://books.apple.com/si/book/id1476069116)

ISBN 978–961–6943–69–7
COBISS ID 301080832

Število strani: 218
Format knjige 14.4 x 22 cm
Mehka vezava z zavihki

Prevod dela: Notes to self: Esseys

Pišem sebi was originally published in Enovice on Medium, where people are continuing the conversation by highlighting and responding to this story.

Eseji, zbrani v delu Pišem sebi, opisujejo dogodke, ki so zaznamovali avtoričino osebno in poklicno življenje in so nepozabna ter izjemno odkrita pripoved o tem, kako danes občutimo življenje.

Emilie Pine govori o tistih nevidnih čustvenih motnjah in bolečinah, za katere družba nima ustreznega jezika, saj so grenko-sladke, prikrite in navadne obenem. Z izjemno iskrenostjo in brez vsakršnega samopomilovanja piše o skrbi za očeta alkoholika, žalosti zaradi neplodnosti, tabujih, povezanih z ženskim telesom, odraščanju in najstništvu, spolnem nasilju in položaju žensk v moškem svetu.

Imela sem jih že čez trideset, ko me je v drugi deželi, kamor sem se preselila sama, prešinilo, da bi mogoče na novo razmislila o tej stvari s kolesom. Če mi ne bi uspelo, bi mi navsezadnje sploh ne bilo mar, saj ne bi nihče vedel. Tako sem odšla v bližnjo trgovino s kolesi in s tankim glaskom vprašala, ali bi lahko najela kolo za odrasle z opornimi kolesci. Brž ko sem izrekla, sem se vprašala, ali taka stvar sploh obstaja. Toda bradati moški za pultom je zgolj pokimal in me vprašal, ali bi se vpisala v njihov tečaj za odrasle, ki se bo začel prihodnji mesec. Debelo sem pogledala. Težko sem si predstavljala, da so še drugi odrasli, ki ne znajo voziti kolesa, kaj šele, da bi vodili tečaj.

Vseeno nisem hotela čakati. Spet sem povprašala o najemu učnega kolesa. Tip je zmajal z glavo ob opornih kolescih, nato pa mi ponudil kolo s snetimi pedali. Rekla sem, da sem mislila, da kolesa potrebujejo pedale, da bi vozila.

»Najprej se morate naučiti, kako se lovi ravnotežje,« je rekel, »šele potem preidete na pedaliranje.« Tako sem vzela kolo brez pedalov, ki mi ga je dal, našla prazno parkirišče — s klančino — in se začela porivati po njem, najprej sem dvignila eno nogo s tal, nato, srhljivo, obe. To sem počela ves dopoldan, krožila sem po parkirišču. Ko sem obvladala ravnotežje, sem porinila kolo malo više po klančini. Obrnila sem se. In nato sem obstala, roke na zavorah, stopala prikovana v tla. Klančina zdaj ni bila več videti klančina, bolj je spominjala na strmo pobočje. Mogoče je bilo za en dan dovolj? Mogoče se mi pa sploh ni treba naučiti? Toda vedela sem, da bom resnično poražena le, če ne bom poskusila. Torej sem se spustila. In zajadrala sem, prvič v življenju, jadrala sem in čutila zrak huškniti mimo in premikanje tal pod seboj. Na dnu pobočja sem drsela, dokler se nisem ustavila, groza se je umaknila osuplosti, osuplost ponosu. Nato sem porivala kolo nazaj na vrh in se spet spustila. Naslednja dva dneva nisem počela drugega, kot rinila sebe in kolo na vrh istega hribčka in se spet in spet spuščala. Bila sem srečna. Naučila sem se kolesariti. Praktično sem se naučila leteti. Spomnim se občutka jadranja in letenja in huškanja in sprašujem se, česa neki sem se tako bala? In zakaj ne morem narediti tega — se spustiti — pogosteje?

Emilie Pine je izredna profesorica moderne drame na Irski univerzi v Dublinu in redno objavlja v strokovnih revijah. Pišem sebi je njena prva zbirka osebnih esejev in je leta 2018 prejela The Butler Literary Award.

Pišem sebi
Emilie Pine

Knjigo lahko v prednaročilu naročite v spletni knjigarni Eno. V knjigarnah po Sloveniji bo na voljo od 19. septembra dalje.

Prednaročniška cena: 15 EUR (do 17. septembra)
Maloprodajna cena: 19 EUR (od 18. septembra)

Eknjiga: 14,99 EUR (https://books.apple.com/si/book/id1476069116)

ISBN 978–961–6943–69–7
COBISS ID 301080832

Število strani: 218
Format knjige 14.4 x 22 cm
Mehka vezava z zavihki

Prevod dela: Notes to self: Esseys

Pišem sebi was originally published in Enovice on Medium, where people are continuing the conversation by highlighting and responding to this story.