<?xml version="1.0" encoding="UTF-8"?><rss xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/" xmlns:content="http://purl.org/rss/1.0/modules/content/" xmlns:atom="http://www.w3.org/2005/Atom" version="2.0" xmlns:cc="http://cyber.law.harvard.edu/rss/creativeCommonsRssModule.html">
    <channel>
        <title><![CDATA[Zvita (Zver) - Medium]]></title>
        <description><![CDATA[Zvita, a ne vedno zver. Slovenka  s srbečimi podplati, trenutno v Angliji. - Medium]]></description>
        <link>https://medium.com/zvita-zver?source=rss----f02ca63f3145---4</link>
        <image>
            <url>https://cdn-images-1.medium.com/proxy/1*TGH72Nnw24QL3iV9IOm4VA.png</url>
            <title>Zvita (Zver) - Medium</title>
            <link>https://medium.com/zvita-zver?source=rss----f02ca63f3145---4</link>
        </image>
        <generator>Medium</generator>
        <lastBuildDate>Sat, 21 Nov 2026 01:11:33 GMT</lastBuildDate>
        <atom:link href="https://medium.com/feed/zvita-zver" rel="self" type="application/rss+xml"/>
        <webMaster><![CDATA[yourfriends@medium.com]]></webMaster>
        <atom:link href="http://medium.superfeedr.com/" rel="hub"/>
        <item>
            <title><![CDATA[Tisto, o pathosu.]]></title>
            <link>https://medium.com/zvita-zver/tisto-o-pathosu-c3bd84bbf971?source=rss----f02ca63f3145---4</link>
            <guid isPermaLink="false">https://medium.com/p/c3bd84bbf971</guid>
            <category><![CDATA[zvitorepa]]></category>
            <category><![CDATA[slovenija]]></category>
            <dc:creator><![CDATA[Rusalka]]></dc:creator>
            <pubDate>Tue, 29 Jan 2019 09:25:48 GMT</pubDate>
            <atom:updated>2019-01-29T09:25:48.086Z</atom:updated>
            <content:encoded><![CDATA[<p>Vstala ob petih, po vztrajanju mehurja, da bo pa <em>res</em> treba lulat. <em>Sori</em>.</p><p>Prišla nazaj v zavetje postelje, vzela v roke telefon in bila budna še nadaljno uro.</p><p>Po dodatni uri čudenja, da ne morem zaspati nazaj, je postalo jasno, da bo bolje, če se lotim kakšne druge aktivnosti. In kaj je misel, ki jo zanesljivo dobim vsakič, kadar v popolni temi buljim v strop?</p><p><em>Daj, začni blog.</em></p><p>Attempting not to discredit myself (a repeating offence), jemljem ta žvižg podzavesti kot nek odmev iz daljine, in ne nujno kot samopoveličevanje. Blogam on and off že od šestnajstega leta — ednevnik, moja rodna gruda, me je lahko konstantno brala dobra tri leta. In še fino mi je šlo. Potem se je rodil tumblr, kar bi morda v osebnih analih raje prikrila, a jebi ga. Tja sem investirala konkretna tri do štiri leta, bi rekla, predvsem pa vso depresijo zgodnjih dvajsetih. Tudi to je bilo za nekaj dobro.</p><p>Nato se je zgodila petindvajseta pomlad mojega življenja in začela sem potovati. Dvakrat poletno delo v Ameriki, kar je do neke mere menda še vedno zapisano v publikacijah na tej strani. Mislim, da me čaka nekaj editinga. Ne glede na to, kolikokrat sem pisala (in bila tudi hvaljena), mi ima moj angleški stil neko čudno … patetiko. No ja, morda bi lahko prijazneje rekla <em>pathos. </em>Fantu velikokrat omenim, da ne vem, če se moji angleška in slovenska persona nujno poznata med seboj (in da tudi on v resnici ne pozna celotne zgodbe). Tako kot ima človek, ki dela v trgovini, <em>customer service</em> osebnost; ta je preterala ustrežljivost do roba in ima glas par tonov višji.</p><p>“Biti globoko bilingualen je kot bi imel shizofrenijo.” Shout-out to Boris A. Novak, prav ste imeli, profesor.</p><p>Kakorkoli, najbrž je očitno, da sem se odločila poslušati šepet v temi. Trenutno sicer prebivam v Birminghamu, Anglija. Nekako mi je v zavest priplaval spomin na to, da imam na mediumu še vedno profil, in bi morda lahko poskušala kaj izvesti tu. Naravno, zaradi moje tendence po klasificiranju sem želela post že v prvo imeti v publikaciji — in bila potem prav indignirana, ko je stvar od mene zahtevala naslov, opis, IN sliko.</p><figure><img alt="" src="https://cdn-images-1.medium.com/max/1024/1*LWAimov5iIc4BCkDjaIXaw.jpeg" /></figure><p>Tako da, trenutno, kot prikazno sliko opazujete razgled skozi okno Queen Elizabeth Hospital v Birminghamu, kar je I guess, na mestu, ker tudi mene še vedno preganja ta duh. Premium soba, mind you, sedmo nadstropje na oddelku za jetra. Mislim, da je ta celotni debakel <em>v resnici </em>tisto, zaradi česar moram odpreti blog. Razmišljam stvari, ki jih ni dobro imeti zaprte v vakumu. Saj ne, da <em>nisem </em>pričakovala, da bo “pršlo za mano.” (shout-out to professor Mom) Bolj je problem, da je <em>ostalo z mano</em>. To postane očitno kadarkoli naletim na slike iz bolnišničnega obdobja, ko z ljudmi govorim o bližnji preteklosti in slej kot prej vse pripelje nazaj na “enkrat, ko sem bla na urgenci.”</p><p>Pišem s predpostavko, da tisti, ki berejo, vedo o čem govorim. Saj je prvi post, njegov doseg realno ne bo bajen (kot ne doseg nadaljnih, predvidoma, ker jaz sem *~<em>artiste~*</em>, ne influecer). Bom vseeno na kratko povzela v informativnih odstavkih:*</p><p>*Jaz prisežem, da sem začela pisat kratke odstavke. Potem me je nekaj obsedlo. Nikogar ne krivim, če ne pride do konca. Mi je pa jasno, da mogoče ne bi bilo napačno najti terapevta. NHS je na žalost shiran do amena.</p><ul><li>Že par let se mi je dogajalo, da me je zvečer začel bolet želodec. <em>Čudno</em>. Kar groteskno. Ampak ni panike! Folk prav, da se jim to dogaja kar dostkrat, ja, tam kjer kažeš, to je želodec; si že preveč pojedla. Mogoče si na laktozo intolerantna.</li><li>Nakar je bilo začetek tega Avgusta pa kar zares <em>hudo</em>. Bolečina se pojavi en večer in ne poneha čez noč, kot ponavadi. Grem na A&amp;E (ker jaz imam vedno medical emergencies v tujini, to je zdaj že moj brand), me pošljejo domov, da to je “your body giving you <em>warning signals</em>; you need to maybe lose some weight and change your eating habits.” Dobim recept za neke želodčne tablete.</li><li>Anyway. Stvar v sledečem tednu ne neha. Grem k osebnemu zdravniku, ki mi da napotnico za ultrazvok — to bo, tako, v roku treh mesecev, enkrat. Najbrž. “Dajte mal pazit dieto, mislim, da so mogoče žolčni kamni. Samo to ni zelo verjetno ker ste še zelo mlada.”</li><li>Nimam časa čakat tri mesece, ker sem čez tri dni spet na urgenci. Tokrat v drugi bolnišnici (ki ima na Google Maps boljši rating, opa!, torej sem optimistična). Cel set-up je star le deset let, top bolnica v regiji. Kar je belo, je še vedno belo, ne diši po razkužilu, marveč po nečem zelo <em>corporate</em>. Mlada alter-looking zdravnica me jemlje kar resno. Naroči krvne preiskave, urin (“je kakršnakoli šansa, da ste noseči?” “ne.” “ziher?” “ja.” “samo, veste, moramo preverit …”).</li><li>Mine miljon ur v <em>observation room</em>. Vmes mi nekaj razpara trebuh — oz. želim si, da bi ga. Ne morem hodit. Ne morem se usest. Lahko samo stojim na miru in diham <em>plitko</em>, nikakor ne <em>globoko</em>, ker se potem premakne tisoč nožev povsod v mojem <em>upper right abdomen</em>. Kaj <em>upper right abdomen</em>, noži so <em>povsod</em>. Nekje vmes dobim codeine, ne prime, še enega, tudi ne. Vsake toliko me vprašajo za <em>pain assessment</em>, “what is your pain score from 1 to 10?” Nočem reči 10, ker 10 je za takrat, ko prosiš za smrt.</li><li>Zato rečem 11.</li><li>Končno dobijo podpis od dežurnega zdravnika, da lahko dobim morfij. <em>Morfij, </em>si mislim, za trenutek zadovoljna. Morfij bo super, saj to je tista reč s katero v filmih napumpajo ljudi in potem le-ti zadeti povejo on-call sestri, da je ful fletna.</li><li>En mesec kasneje jaz katatonična in brez spodnjih hlač povem sobi polni zdravnikov, da omedlevam zato, ker so oni tok fejst, in jih rada gledam ko vsi pritečejo k meni. <em>First year doctor</em> ki poskuša iz moje arterije potegnit kri, se zasmeje, kri brizgne naokoli.</li><li>Tako so me tisti večer eventuelno odpeljali na surgery ward. No, ponudili so mi prevoz, ampak se nisem bila sposobna usesti, zato sem počasi odkrevsala za sestro. Pride kirurg, pregleda, ne ve čisto, kaj naj z menoj, ampak se opraviči, da na ultrazvok ne morem do ponedeljka, ker jih čez vikend ne delajo. Me bodo pa obdržali noter, vsekakor me ne morejo spustit domov “until we manage this pain somehow.”</li><li>Materiala imam še mnogo. 50+ dni v bolnišnici, 2 CT scana, 2 MRIja, štiri ultrazvoke, desetine kanil, dve kameri v grlo, vaginalne in oralne glivice, ponavljajoče se inflamacije, eno alergijo, pet vrst antibiotikov, šest kirurgov, kateter, zlatenico, dva polna <em>panic attacka</em>, deset dni posta s praznimi obljubami, £100 taxi voženj, minus dvajset kil, dve omedlevici, eno krvno transfuzijo materiala. In to je <em>preden</em> so novembra <em>končno</em> zarezali vame in vzeli hudiča ven.</li><li>Aja, kaj je bilo? ‘Samo’ žolčni kamni.</li></ul><figure><img alt="" src="https://cdn-images-1.medium.com/max/1024/1*fdsVOLzH-NkBW1zSPDuJsw.jpeg" /></figure><p>Žolčni kamni, kot vam bo povedal kratek google search, sami po sebi niso nujno problem. Boleči, <em>sure</em>, ampak dosti ljudi jih ima, pa sploh ne vedo. Te dni jih odstranijo laproskopsko, štiri zareze, šk-šk-šk-šk, pa je fertik. Problem mojega primera je bil, da sem z obiskom zdravnika zaradi (dobronamernih) ljudskih modrosti zelo dolgo odlašala, also, vedno sem potovala, škoda se je nabirala, potem je šlo pa še narobe vse za kar v drobnem tisku podpišeš da razumeš da <em>lahko</em> gre narobe, ampak ne bo šlo, ker so zanemarljivi procenti. Napadi žolčnih kamnov trajajo okoli šest ur. Moji? En teden. Nadalje, zabavna zanka je, da operacije ne izvajajo, dokler se simptomi kažejo, ker je žolčnik takrat <em>sticky</em>, na njem je kup brazgotinastega tkiva, in je nasploh vse super komplicirano. Operirajo mogoče starejše, vsekakor pa raje ne mlajših ljudi, ker se riziko poveča, možna je trajna poškodba jeter, skrajšana življenjska doba …</p><p>Jasno vam je najbrž, da ko začnem govoriti o tem, ni nikjer gumba ‘Ustavi’. Nemogoče je. V štirih mesecih sem odrasla za vseh osemindvajset let naenkrat, sama. Vse, kar sem poznala, je bila akutna bolečina, morfij-sanje, upanje da trenuten obrok ni trigger-food, igle, igle, igle. S telesom sva v počasnem pre-poznavanju skozi ponovno osvojitev joge. Problem s prehrambenim aspektom je, da se je prav udobno pobratil z mojo spečo prehransko motnjo, ki sem jo z muko pustila v zgodnjih dvajsetih. Anxiety is real.</p><p>Zdaj sem tu, nazaj v življenju kot običajen civilist, in nepričakovano težko se je navaditi. Občasna bolečina v strani me opominja, čeprav se vse okoli mene vrti naprej. Služba me ni plačevala ta čas, ker še nisem bila pri njih dovolj časa (so pa moji cimri zelo razumevajoče krili moj del najemnine, ko me ni bilo, tretji shout-out dneva), tako da je bil moj ‘make fuck-you money abroad’ plan grdo zaustavljen. Družine nisem videla že … od junija, razen očeta, ki je priletel sem v tednu moje operacije. Končno letim domov čez teden in pol in se orosim ob najmanjšem pomisleku na to, kako bom premečkala muca in kuža in kako se bova z dedom končno lahko spet usedla s flašo domačega šnopca.</p><p>Dan po dan, tako bo najlažje.</p><p>Kaj je že bilo tisto o <em>pathosu</em>? Navada je …</p><img src="https://medium.com/_/stat?event=post.clientViewed&referrerSource=full_rss&postId=c3bd84bbf971" width="1" height="1" alt=""><hr><p><a href="https://medium.com/zvita-zver/tisto-o-pathosu-c3bd84bbf971">Tisto, o pathosu.</a> was originally published in <a href="https://medium.com/zvita-zver">Zvita (Zver)</a> on Medium, where people are continuing the conversation by highlighting and responding to this story.</p>]]></content:encoded>
        </item>
    </channel>
</rss>