Hotela sem nabrati volčjo češnjo. Da bo konec, preden bo konec.
Začela sem graditi ladjo. Da odidem, preden bo konec.
Splezala sem na skalo.
Mislila sem, da so Haloze obala Panonskega morja.
Ko je megla, je tako.
Posnela sem ptiče. Da so dokumentirani.
Vsak dan pred kavo pomijem posodo, da se nagradim za pomivanje.
Fotografirala sem vse - drevesa, ljudi, hiše. Za spomin.
Zapisala sem zgodbe. Da bodo zapisi.
V eno izgubljam pisala in šibice, ampak šibice so res ključne.
Šla sem na sprehod v gozd. In tam gozda več ni bilo.
Tam sem iskala vodnjak – za ko bo suša.
In potem sem šla na hrib. In tudi hriba ni bilo več.
Dobila sem 100% popust na izdelke, ceneje je, da kupim, kot da ne kupim. Za koga?
Potem sem šla še k ruševini. In ni bilo več niti ostankov.
Bili pa so tam rumeni železni metulji.
Nad velikimi črnimi luknjami.
Grabili so s težkimi zajemalkami.
In teptali tla s svojimi obilnimi kolesi.
Ruvali. Rušili. Sesuvali. Pozabljali. Hlepeli. Kričali. Gradili. Kultivirali.
Ali je kaj trden most? Kakor kamen skala kost.
Smo se igrali vojake, ki prečkajo most.
Vse, kar je zgrajeno na novo, je enkrat nekje nekaj zrušilo.
Na eke ekov kamen.
Dneve bo zaznamovalo iskanje zlatih ur cenejše elektrike.
Je rekla: “Piše: hišica bo na hišici stala, pa ne bo imel kdo v njej stanovati. Sove bodo ukale po hišah.”
In je odšla, z radovednimi očmi in lepim bledim obrazom.
Sploh ne mislim več v zaključenih povedih, ker imam chat gpt.
Slišala sem; “vse je delovalo proti mojemu telesu”. Po – sili.
Malo me je odneslo, v nerazumljive razlage.
Lebdela sem po robovih - travnikov, gora, tovarn, kamnolomov, smetišč, greznic, ki se zlivajo v reke, kompostov v gozdu, kjer klijejo paradižniki - na jesen. In nimajo nobene možnosti za preživetje.
Trnje me je zgrabilo za noge. Kot da hoče, da ostanem, se soočam.
Da pričam. Skrbim. Da vidim.
Danes izdam album, jutri morem začet iskat šiht.
Življenja. Več njih.
Rekla je: "ko sem prebrala novico o Gazi, sem preklopila in šla gledat doku o gotiki.
Smrti. Nešteto.
Človeško telo jih zmore samo toliko.
In kljub ignoranci (oz. ravno zato) hitreje vstopajo skozi ekrane v naše dnevne sobe, v živo.
Voda me je zalivala in jaz sem plavala mrtvaka.
Da se malo prepustim.
Osvobodim.
Da se pripravim vnaprej za to, da nimaš več moči.
Slišala sem krik. Prijateljica je rekla, da bi to lahko bil krik rojevanja.
Lahko bi bil. Upam, da je.
Ona pravi, da se počuti dobro, enkrat, prvič v življenju.
Jaz tudi.
Tudi če jutri bruhne vulkan.
Noč v gozdu, z nogami rinem v zemljo.
Ljubav.
Malo ljubiš, malo se bojiš. Izmenično. Konstantno. V neskončno.
Hotela sem zgraditi svojo space- ship, da odjaham v vesolje z eno tipko na synthu.
Noetova barka.
Imela sem samo več tipk in manj ladje.
Končala je v relation- ship.
Nasedla.
Odnesi ladja postala odnosi ladja.

“Bejbi, prosim,
usedi se mi na kolena,
ker nama nič druga ne preostane.”

Hvala vsem bližnjim, ki ste potrpežljivo prenašali moje napete in nervozne mesece rojevanja (kot že nekajkrat). Hvala za vaša daljša sopotništva in zavezništva. In tudi za tiste krajše, mimobežne, naključne prepihe.