Oaza
Vidiva se za trenutek, po zelo dolgem času. “Hojla”, pozdrav sladkega glasu zdrsne preko rožnatih ustnic, preden se raztegnejo v širok, lep nasmeh. Očaran sem in začaran. Malenkost nagne glavo in nadaljuje korak. Spozabim se in jo kar sredi ceste poljubim na čelo. Spozabi se in me želi prijeti za roko, da bi skupaj odšla do kavarne. Brez besed se spomniva in opomniva in roke obeh grejo v žepe najinih plaščev, vendar naju to ne zmoti. Smejeva se, še vedno sva midva in lepo mi je.
Sedi nasproti mene, obsijana s soncem in preglejuje cenik. Sonce je ne moti kaj preveč, rahlo pripre oči, ravno dovolj, da še vedno vidi vrstice cenika in uživa v izdatni kopeli žarkov. Tako je pristno lepa in mirna; v mislih jo poljubim na lice, vrh noska in drugo lice. Tudi če bi lahko, tega v tem trenutku ne bi storil, da ne bi prekinil tega krasnega prizora, katerega podrobnosti si poskušam shraniti v spomin. Svetlo-svetli lasje, ki jim kar ni konca, se zlivajo nekam pod mizo. Na temenu glave trije uporniki štrlijo v zrak, strogo kot vojaki, in ti se v soncu najbolj svetijo. Dve ravni liniji gladkega, lepega vratu se končata v začetkih ključnic, preostalo je skrito z ovratnikom puloverja. Prstki nežno in počasi obračajo liste cenika, medtem ko (pre)velik rokav skriva žličko, položeno na mizo. Sedim nepremično kot kip in se sprašujem, ali morda preveč strmim.
Get Arhitekt: Gabariti uma in srca’s stories in your inbox
Join Medium for free to get updates from this writer.
Enostavno živim za takšne trenutke in nanje se spomnim ob najbolj naključnih trenutkih. Včasih, ko pomivam posodo, me takšen spomin ustavi; odložim posodo, nasmehnem se in pogledam skozi okno — vprašam se, kje je in če uživa, če je vesela. To je vse, kar si želim — da je vesela. Takrat je najlepša. Pošljem ji lepo misel in nato gobica spet nadaljuje svojo pot po robovih krožnika. Morda se, trapasto zaljubljen, preveč oklepam starih spominov, a jih ne bi dal stran za nič na svetu. Nič se ne primerja z njo in s temi občutki. Obožujem te majhne, vsakodnevne pobege v svetlobo, toplino, skrito v globinah srca. Sedaj so del mene, so — jaz.
Nekajkrat na dan vsak od nas nekam pobegne v svojih mislih; zdi se mi, da ima veliko ljudi v glavi zmeraj na voljo nekakšno miselno oazo; kadar je glava težka, utrujena, kadar se trenutne razmere zdijo nemogoče, ali pa pride preprosto turoben dan, se zaprejo oči in človek je na lepi, sončni, svetlo-mivkasti plaži, po možnosti v senci lepo-dišečih, temnih borovih dreves. Drugim, spet, je to kava in croissant na polni pariški ulici, kjer uživajo v sladki kombinaciji okusov peciva in precizno pripravljene kave, medtem ko detektivsko opazujejo mimohodeče ljudi, kateri svojih opazovalcev niti ne — opazijo. Zame: jaz in Ona, avtomobil parkiran na vrhu hriba in steklenica rdečega vina. Pogovor, ki zavija med zgodbami iz študentskih časov, zgodbami iz nedavnih potovanj, govoricah o ljudeh, ki jih oba poznava, predvsem pa drug drugemu v resnici nepotrebnimi naključnimi informacijami, kot to, kdaj ima kdo različne zdravniške preglede, kdaj mora kdo v trgovino in kaj je bilo v nedavnem času izgubljeno. Med temi zavoji pogovora je kakšen zavoj na nevarnejše, drznejše področje, a zgolj za trenutek; prepovedan dotik tu, packasta misel tam in nekoč mi pove: “Arhitekt, zmedeš me…”. Ne počneva nič takšnega, a je ves najin rendez-vous napet in neverjetno seksi.
Avtomatsko postanem najboljši možen jaz, ne samo kadar sva skupaj, ampak ob vsaki misli na njo, naključni ali namerni; kadarkoli se pred stresno situacijo znajde v mojih rokah njeno darilo, moj do konca zdrgnjeni talisman s štirikrat preperelo vrvico. Veselje, pogum, možatost in voljo za skočiti na na videz nerešljive težave, vse to mi je nekoč podarila v živo in mi še vedno, spet in spet, podarja s spominom na najino izkušnjo, najino sinergijo. Rad si predstavljam, da sva v nekem paralelnem vesolju en takšen Power Couple, kjer oba tiščiva in spodbujava en drugega naprej in zaradi tega dosegava uspehe onkraj najinih sanj. Vsakič, ko se slišiva ali vidiva, se nekaj zgodi v meni, prežet sem z pozitivo, vse se da urediti in nič ni težko. Hranim si občutke in spomine na te trenutke za takrat, ko volja spet upade in potrebujem kakšen mentalni dvig. V tem — mojem — vesolju sem z njenimi spodbudami, z mojimi spomini na njo, Power Man in za to sem neizmerno hvaležen.
Je najboljši človek, katerega sem kadarkoli spoznal in je — v vsej svoji, kakorkoli hecni, nenavadni in nedosegljivi obliki — ljubezen mojega življenja. To so res močne besede, a verjamem, da ko veš — veš. Je moja prva in moja zadnja misel v dnevu, del mojega življenja in del mojega srca, kjer je nekoč zevala praznina, čakajoč na njo. V moje življenje je vstopila spektakularno in spektakularno tudi ostala, z vso svojo pojavo, svetlostjo, optimizmom in hrabrostjo, moj svetilnik, h kateremu se ozrem, vsakič ko nisem prepričan katero pot ubrati. Ona je — The Ona. 💛
