Talisman
Težek sestanek me čaka in nemiren sem. Roka gre v zadnji žep in potegne ven majhen, okrogel, medeninasti medaljonček. Opazim, da mu manjka vrvica, zato roka seže še enkrat v žep in najde preperele rjave nitke. Ponavadi prsti najdejo najprej prav vrvico, za katero počasi iz žepa pridrsi medaljon, a je tokrat zaradi pretirane uporabe razpadla. Nič hudega, imam še vsaj pet takšnih vrvic od ostalih darilc od nje. Kasneje v jakni najdem eno — deset centimetrov, ravno prav — in jo privežem za majhno medeninasto oko medaljona. Perfektno.
Tudi medaljon je bil podarjen, v bistvu je bil pripet kot okrasek k darilu — lepemu dnevniku, a sem takoj, ko sem ga zagledal, vedel, kakšen bo njegov namen in mi od vseh njenih darilc največ pomeni. Je nekaj, kar lahko zmeraj nosim pri sebi, nekakšen instanten stik z njo. Nekaj kar se je nekoč dotaknilo nežne kože njene dlani je sedaj v moji dlani in če zaprem oči, začutim namesto žepno ogrete tople kovine, štiri prstke z lepo polakiranimi nohti. Tako kot nekoč.
Ko sem ga prvič zagledal, sem ga odvezal in snel, jo pogledal v oči in rekel: “Od zdaj naprej je to moj talisman”.
Nikoli nisem bil vraževeren, verjetno zato ker tudi moji starši niso bili, ali pa vsaj ne odkrito. Spominjam se, da mi oče med slabim vremenom ni pustil žvižgati, česar mi ni nikoli hotel pojasniti. Prav tako je bil ponavadi čudno zadržan, kadar je kdo razlagal kakšno šalo s versko tematiko. A razen teh majhnih indicev, ni bilo nič takšnega; božali smo črne mačke na cesti, hodili pod lestvami in se objemali v slovo znotraj okvirov vrat.
Get Arhitekt: Gabariti uma in srca’s stories in your inbox
Join Medium for free to get updates from this writer.
Talismani pa so bili nekaj, kar sem zmeraj imel in ponavadi so to bile hecne stvari, bodisi majhen račun iz najljubšega potovanja, počen svetlikajoč kremenast kamen iz šolskega dvorišča ali odlomljen kos zvonca z mojega kolesa po srečnem-lahko-bi-bilo-zelo-nesrečnem padcu. Ti moji talismani so se na takšne čudne načine našli in po nekaj časa tiho izgubili. A medaljonček… Medaljonček ostaja.
Obrnem se nanj ob različnih priložnostih in v rokah se pojavi vsaj enkrat na dan. Včasih me čaka kakšna težka preizkušnja, ali pa imam enostavno nervozen dan, tako kot se to rado človeku zgodi. Takrat me medaljon pomirja, svoje skrbi v tistem trenutku projeciram in prenesem nanj in odvzame jih iz glave, srca.
Zmeraj ga imam v zadnjem desnem žepu in še posebej med vožnjo ga konstantno čutim — na riti. To sploh ni edina stvar od nje, ki sem jo kdaj čutil tam; ena izmed prvih stvari je bila dolg, neprekinjen pogled, ko sva nekega popoldneva sama ostala v pisarni in sem se pripognil pred njo v navihani šali, z namenom, da se obrnem in rečem: “Ali ti je kaj, kar vidiš, všeč?”. Pričakoval sem smeh ali pa sramežljiv pogled nekam v stran, a mojega šaljivega stavka nisem uspel izreči niti črke; zvijem trup, še vedno moleč rit v njeno generalno smer, in se napol obrnem, a preseneti me njen nekoliko resen, fokusiran pogled, ki skenira mojo zadnjo plat od leve proti desni, od zgoraj dol. “Dobra, v redu je". To mi je reklo to ljubko, navidez sramežljivo dekle. To je bil odgovor na moje vprašanje, ki ga sploh nisem uspel postaviti. Servirala mi je dozo lastnega zdravila.
Velikokrat potegnem medaljon iz žepa, ne zato, ker bi me žulil, ampak kar tako, ker jo pogrešam. Podrgnem po gladki kovini in popelje me v katerega izmed najinih trenutkov. Gladkost kovine me spomni na gladkost njene kože in me spomni, kako sem se nekega dne primaknil k njej in s prsti drsel in nežno božal zadnji strani njenih nadlakti. Odrinila me je in s priprtim pogledom, skozi nasmeh, rekla: “Nehaj! To delaš, ker veš, da mi paše!”. Nasmehnem se in se malenkost odmaknem. Nadaljujeva pogovor, poslušajoče mi kima, in med tokom besed se njen komolec desne roke počasi postavi na mizo pred mano in temu sledi še počasnejši spust podlakti, dokler roka ni popolnoma izravnana na hladni ploskvi mize. Pogledam navzdol proti roki in ko oči na poti nazaj gor srečajo njen nagajiv pogled, oba prasneva v smeh, ki se še nekaj minut ne neha, dokler moji prsti spet ne pobegnejo tja, kamor lahko in hkrati ne smejo.
Gledam ta moj talisman, ležeč v dlani in v enem trenutku kazalec in palec primeta vrvico, ostali prsti se razprejo. Talisman zdrsi po dlani, pade in se zaziba — mi pomaha. Kadar ti Ona pomaha, še posebej če se ti pri tem še nasmeji, kakršenkoli oklep, ki ga imaš okoli srca, razpade in odpade in ne moreš, da se ne bi nasmejal nazaj. To se ne dogaja zgolj meni, takšen očarljiv vpliv ima tudi na druge, temu sem bil priča neštetokrat. Nekoč sem želel to njeno lastnost obrniti sebi v prid. Reševal sem se iz nerodnega parkiranja, ko se je naenkrat pripeljal po cesti človek, ki je nemudoma začel streljati nestrpne poglede skozi vetrobranska stekla najinih avtomobilov. Prosil sem jo: “Daj, prosim, malenkost ga očaraj in mu pomahaj, da ne bo tako jezen", a sem jo s tem zelo presenetil in kar je sledilo je bil en sam samcat odrezan zamah in z rdečimi lički nadkrit nasmešek poln zadrege; v resnici je bila to bolj ravna vrsta belih zob, kakor da bi v ogledalu preverjala, če ima kaj med zobmi. Spominjala me je na otroka, ki ga starši silijo, da se fotografira s čudaškim stricem, ki ga nihče ne mara. A to so te njene majhne nerodnosti, ki jih naravnost obožujem, ker je tako očarljiva, da bi najraje spustil volan, poljubil ta od zadrege sijoča lička in jo stisnil na prsa kolikor močno se le da, nato pa se ji tisočkrat opravičil, da jo spravljam v takšne nelagodne situacije. Takšnega lepega, srce razdirajočega nasmeha se na silo tvoriti pač ne da. A obrnem se in opazim, da sta karate zamah in razstava belih zob zalegla. Človek se je nasmejal in z roko zamahnil — že prav, že prav. Čarobnost tega ljubkega bitja deluje v še tako majhnih dozah.
In to je tudi moj talisman — majhna doza nje, ki je — samo moja. Moj talisman mi prinaša srečo in me naredi srečnega, ko me spomni na njo in me opomni, da takšno osebo spoznaš samo enkrat v življenju in kdorkoli bi mi povedal, da se mu dogaja kaj podobnega, kot se je meni z njo, bi mu rekel, da naj jo drži blizu, jo čuva v tistem lepem mehurčku, kjer pogled ob pogledu, nos ob nosu minevajo sekunde strastnih trenutkov navidezno neskončno dolgo. Predvsem pa bi mu dejal — nikoli je ne izpusti. Jaz sem jo moral in v mehurčku smo sedaj samo še jaz, talisman in spomini. A to ni nič hudega, edino kar je hudo, je to, da mi je hudo lepo zmeraj, ko se spomnim na njo in to je tisočkrat na dan in sem hvaležen, da mi je Vesolje podarilo najprej njo, vse najine trenutke, in na koncu ta talisman, ki vsa ta lepa občutja ohranja in me opominja, da ne glede na to, kaj se še zgodi v življenju in kako daleč narazen sva, da bova za vedno ostala malo midva, dva magneta različnih polov, ki ju nevidne sile vlečejo skupaj, a sta vsak na svojem koncu privezana na obod, ki se mu reče Življenje.
Njo… sem moral izpustiti, talisman — nikoli.
