Poti
Peljem se, ker sva se nekoč naključno midva, kjer je vsak meter ceste svoj utrinek, serija odtrgljajev pogleda od ceste, samo zato, da bi še enkrat videl pogled temno obrobljenih temno-temnih oči. Tako vozim, sanjam, se spominjam —
Get Arhitekt: Gabariti uma in srca’s stories in your inbox
Join Medium for free to get updates from this writer.
Čez most, zavijeva levo, in naenkrat vzklikne: “Ju, to pa je bila moja šola!”. V trenutku navdušenja me prime za zapestje, me dvakrat stisne s prsti in me s tem dotikom povabi nekam v svoje misli, spomine. Svet za njenim profilom obraza se obarva v vijoličaste in rozaste odtenke barv večera, in neznana sila me potegne tja, v njene trenutke. Predstavljam si jo, kako na prvi šolski dan tovori veliko pretežko torbo, kako sklepa prva prijateljstva in kako trepeta, ko je doma potrebno povedati za prvo enko. Opazi, da mi je to všeč, se široko nasmeji in nadaljuje: “Mogoče boš sedaj še kaj izvedel o meni!”. Že čez nekaj trenutkov kazalec desne roke spet trka po sovoznikovem steklu in kaže: “Tukaj je moj frizer,” — kateremu za trenutek rahlo zamerim, da redno krajša to lepo tekoče zlato njenih las — ”in tukaj so stopnice, kjer smo se družili, kadar nas v srednji šoli niso spustili v diskoteko” — in v mislih sem sedaj domišljijsko tam, mogoče sošolec, ki je skrivoma zaljubljen v njo in jo v svežem jesenskem večeru ogrne s svojo jakno, da je ne bi zeblo, jo pri tem gleda in upa, da tudi ona opazi njega. “Tukaj sprehajam psa”, mi pove in nariše se mi slika zadihanega kosmatinca, ki nabira kondicijo, medtem ko ga ona vsake toliko ustavi, da počepne k njemu, ga poboža, hkrati mu pa nedvomno na široko razlaga, kaj bo počela naslednji dan, naslednji teden in naslednji mesec in išče njegovo tiho potrditev, da so njeni načrti dobri in pravilni.
Prispeva do končne destinacije, do njenega doma. Obljubim ji, da bova pa naslednjič zavila v moj del mesta in naredila podobno turo po življenju — življenju Arhitekta. Objame me in čez trenutek jo skozi vetrobransko steklo že gledam vstopati v stanovanje. Luč za njo se ugasne, topel občutek njenih prstov na zapestju pa ostaja. Nepremično še posedim za sekundo ali dve in v ogledalu opazim, da sem trapasto nasmejan, skorajda sijem! Odpeljem, a desna roka že tipka sporočilo: “Lepo je bilo…”.
❤️
