Vila Schulenberg
Vsak dan grem in gremo mimo v službo. Nočemo, a se. Vsaki dan se pogovarjamo o njej. Začelo se je z “Wow”-i, nadaljuje se z “krneki”-ji. Balkoni so krneki. Notranje dvorišče je krneki. Je res potrebnih vseh 6 nadstropij? Krneki.
Krneki je v resnici dežnik, ki ga odpiramo nad našimi glavami, da bi se izognili temnemu, temnemu oblaku, ki ždi nad nami, a ga vsi ignoriramo. Ta oblak je naš krneki in pomeni, da nismo mi bili tisti, ki smo zrisali Vilo Schulenberg, da nismo mi tisti, ki nam je — uspelo.
Vsakodnevnost teh pogovorov veča oblak in temo pod njim in se potihoma preliva iz jedilniških obkavnih pogovorov, skozi nadsvetlobe, v naše pisarne. Ko si sam z oblakom, ga težko ignoriraš. Ko si sam, ti sodelavec ne poda krneki dežnika.
Get Arhitekt: Gabariti uma in srca’s stories in your inbox
Join Medium for free to get updates from this writer.
Poskusil sem najti sonce, tako da sem iskal inspiracijo v tem projektu; Njim je uspelo, lahko tudi nam. Dajmo mi sprojektirati, izrisati nekaj spektakularnega. Imamo enak nabor sposobnosti, prav tako finance, a samo v tem je razlika - njim je uspelo.
Vseeno me nekoliko potre in demotivira, zato posežem še po zadnjem orodju, orodju, ki me še nikoli ni izneverilo. Umirim se in malenkost pod srcem začenjam čutiti nekakšno mehansko brnenje zelo nizke frekvence, ki se jača in jača. Sedaj sem dron in moja naloga je brez pretiranih misli obdelovati opravilo za opravilom; Seznam le-teh je dolg. Če naslednje opravilo dron zazna kot preveliko, ga razdrobi in najde tisti drobec, ki ga je možno narediti v naslednjih desetih minutah. Deset po deset minut tako drobim in meljem. To je edina pot, da bo tudi nam uspelo. Da bo meni uspelo.
Ona, s svetlo-svetlimi lasmi, potrka in vstopi v pisarno. Komaj dvignem težko čelo, da jo pogledam. Vidi me, a ne vpraša, kaj in kako. Kljub temu da je med nama pisalna miza, napol iztegne roko, kakor da bi se me rada dotaknila, a se nenadoma ustavi in ostane v tej hecni pozi.
Reče mi: "Vse je ok in vse bo ok."
Sonce, At Last.
